»Prilagoditi se moraš času in povpraševanju. Zadnjih deset let se izmenjujemo trije, vsak teden prodaja eden. Ko smo, preden smo se dogovorili za tak sistem, eno leto vsi trije prodajali hkrati, nismo pokrili niti stroškov,« pred kombijem s kopico najrazličnejših izdelkov suhe robe pri Vodnikovem trgu pripoveduje Marjan Pajnić iz vasi Zapotok pri Ribnici, ki na osrednji ljubljanski tržnici prodaja že od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. To je bilo še pred razrastom nakupovalnih središč v Ljubljani, ki so temeljito spremenila nakupovalne navade v mestu. Tedaj je bilo po Ribničanovih besedah na tržnici veliko več kupcev, s tem pa tudi prodajalcev suhe robe, ki jih je bilo v tistem času celo osem. Še več pa je bilo krošnjarjev, kot se tudi spominja Pajnić, v časih, ko je na ljubljanski tržnici prodajala njegova mama. »Včasih ni bilo toliko stojnic z oblekami, več je bilo prodajalcev suhe robe, na tržnico pa je hodilo veliko domačih ljudi, ki so kupovali naše izdelke.«
Časi so se v globaliziranem svetu ob poplavi izdelkov množične proizvodnje spremenili tudi za krošnjarje, a kot pravi suhorobar, so Ribničani dobri prodajalci. »Hitro se obrnemo, sicer nas ni.« Ob spremembah v družbi in s tem tudi v mestu so se tako razpršili tudi po različnih koncih Ljubljane, predvsem še na druge tržnice, ki so se v mestu namnožile.
Da so bili prodajalci suhe robe od nekdaj iznajdljivi, izpostavi tudi Polona Rigler Grm, muzejska svetovalka iz Rokodelskega centra, ki povezuje muzej, galerijo in rokodelstvo. Pa ne samo to, temveč so se poleg iznajdljivosti morali »znati tudi pošaliti na svoj račun, če so hoteli kaj prodati, saj na terenu v velikih mestih, še posebno tujih, kjer sta jih že obleka in govorica izdajala, da niso domačini, niso bili vedno najbolje sprejeti«, razloži etnologinja, ko govori o preteklih stoletjih. Ribničani so izdelke suhe robe poleg današnjega slovenskega ozemlja, z dovoljenjem cesarja Friderika III., ki jim je v 15. stoletju podelil pravico do prostega trgovanja s suho robo, namreč nekoč veliko prodajali tudi po avstrijskih deželah in po drugi svetovni vojni tudi po zdajšnjih državah nekdanje Jugoslavije. Zaradi svojega dela pa so v preteklosti imeli izstopajočo vlogo ne samo v tujem, temveč tudi v domačem okolju. »Krošnjarji so bili včasih zelo bogati in domačini so jim rekli tudi bahači, ker so od vsepovsod po svetu, kjer so prodajali izdelke, prinašali nova znanja, izkušnje, poglede, kulturo, razumevanje, lepa oblačila in predmete. Že pred drugo svetovno vojno so imeli dobra kolesa, ločili pa so se tudi po hišah. Iz Avstrije, kjer so veliko prodajali pred drugo svetovno vojno, so prinašali stvari domov,« pripoveduje muzejska svetovalka. Prav tako so, kljub njihovemu garaškemu delu, veljali tudi za veseljake, ki so zaradi svojega ekonomskega statusa lahko bolj lagodno in veselo živeli.
Krošnjarstvo danes
Obrtnik Pajnič sicer pravi, da »kdor se ukvarja s suho robo, ne živi slabo. Pa vendar moraš imeti vse, sicer ne preživiš.« To, kaj spada pod »vse« v svetu suhorobarskih izdelkov, pa se skozi čas tudi spreminja. Če danes niso več aktualni lesena sita, sodi in redkeje grablje, v urbanih okoljih pa tudi ne, razen redkih izjem, recimo ribežen za repo, so v zadnjih letih vse bolj popularne deske. »Leseno desko moraš imeti doma, a če greš ponjo v Ikeo, jo dobiš iz bambusa, pri meni pa je iz masivne bukve,« pravi Pajnič in ob tem v roke prime še veliko zaobljeno desko iz oreha. »Te so za mlade gospodinje, ki si želijo imeti bolj 'fensi' robo,« doda. »Trenutno je moderno, da je vsaka deska drugačne oblike, včasih so morale biti vse enake, brez kakršne koli pike v lesu. Vse čisto, kot da je plastična, zdaj pa več ko se na njej vidi različnih sledi lesa, boljše je,« trende v suhorobarstvu strne mlad krošnjar Matej Trhljen, eden izmed treh na glavni tržnici. V svoji družini je član že tretje generacije, ki izdeluje in prodaja suho robo. Na glavni tržnici sicer prodaja šele eno leto, kar mu je omogočil starejši prodajalec, ki mu je prepustil mesto.
»Prodajalci suhe robe si niso nikoli hodili v zelje, to je bilo od nekdaj nenapisano pravilo. Vedelo se je, kateri krošnjar na katerem območju prodaja, tako kot to velja še danes,« tržno etiko suhorobarstva predstavi Polona Rigler Grm. Pri čemer pa brez razporeditve po različnih prodajnih mestih, kot že omenjeno, v današnjem času drugače niti ne bi šlo. »Na glavni ljubljanski tržnici nima smisla, da bi nas bilo več hkrati. Suha roba ni kot zelenjava, ki jo redno kupuješ. Ko kupiš desko ali košaro, jo imaš nekaj časa,« še pravi Trhljen.
Popularni otroški stoli
Sicer pa so, kot poudari Pajnič, v zadnjem času med suhorobarskimi izdelki precej popularni otroški stolčki. »To delamo zadnje čase, ker so jih kupci iskali.« Pri čemer v urbanih okoljih kupujejo predvsem tiste z narisanimi Disneyjevimi liki in v ruralnih okoljih predvsem z motivi traktorjev. Poleg tega je seveda pri suhorobarjih mogoče najti še številne druge izdelke, vse od pletenih košar, lesenih posod, žlic, prisrčnic, salamoreznic do pletenih košar za mačke, metel in še mnogo drugega. Temu naboru pa je Pajnič že pred leti med drugim dodal tudi različne otroške igrače, ki jih delajo na Madžarskem. Kar je del ribniške iznajdljivosti, kot pravijo. Igrače pogosto kupujejo turisti.
Kar zadeva suhorobarske izdelke, imajo prodajalci na ljubljanski tržnici izdelke iz vse ribniške doline, čeprav je družin, ki se s to obrtjo ukvarjajo, vse manj, pri čemer pa med njimi še vedno ostajajo specializacije izdelovanja za posamezno panogo suhe robe, kar so obodarstvo, podnarstvo, rešetarstvo, žličarstvo – kuhalničarstvo, posodarstvo, zobotrebčarstvo, pletarstvo, mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, spominkarstvo, poslikava in sestavljanje izdelkov. Posamezna družina se posveti eni suhorobarski panogi. Vse manj pa je tudi prodajalcev suhe robe, še največ jih je v vaseh Zapotok, Sušje in Zamostec.
Ob krepitvi ekološke zavesti v družbi Matej Trhljen upa, da bodo ljudje začeli (še) bolj ceniti suhorobarske izdelke. »Določenih izdelkov nimamo več, ker zanje ni bilo povpraševanja in s tem tudi ne več izdelovalcev. Kar recimo velja za čebre, še pred leti so ljudje namreč raje kupili plastične kadi, zdaj pa se vračajo po lesene, a jih nimamo,« pripoveduje rokodelec.
