Miro Potočnik je razpet med rodno Prlekijo in Svetim Jurajem, vasico pod kvarnerskim delom Velebita. V rodni Prlekiji, kjer je odraščal s svojimi sorojenci (njegova sestra je nekdanja ljubljanska županja Vika Potočnik), se je danes upokojeni pripadnik specialne enote naučil plavati v lokalni mlaki. V nasprotju z bratom, ki se je na vodni ribolov vedno odpravil brez potapljaške opreme, potapljal se je na vdih, pa so njega vedno zanimale jeklenke. Ko je kot policist, v tistih časih še miličnik, prišel v Ljubljano, je v prestolnici dobil priložnost, da opravi potapljaški tečaj in izpit. Še danes se rad pohvali, da je bil prvi potapljač v vrstah policije. Kasneje so ga na njegovo željo premestili v specialno enoto, kjer je deloval vse do zgodnje upokojitve. Takrat je tudi ustanovil društvo Vivera, in ko ni bil na morju, je potope opravljal po Ljubljanici.
Ljubljanica je kot Amazonka
Kar dve desetletji je tako raziskoval podvodni svet Ljubljanice, je tudi eden redkih, ki so jo devetkrat »predihali«, kot se rad izrazi, od Špice do Vrhnike. Iz njene struge je prinesel okoli 2500 zgodovinskih predmetov, ki segajo globoko v prazgodovino in se jih ne bi branil noben domač ali tuji muzej. »Ker je bila arheologija moja strast, sem se vpisal na študij arheologije. Kajti Ljubljanica ni samo svinjarija, je tudi arheološki fenomen.« Med vsemi kosi, ki jih je našel v Ljubljanici, izpostavi opremo rimskega vojaka. »Najdbe so prišli pogledat tudi strokovnjaki iz Švice in številni tuji arheologi so bili mnenja, da bi bil tako pomembnih najdb vesel vsak evropski muzej.« Potem ko je bila zbirka, tudi s pomočjo evropskih sredstev, nekaj časa na ogled na Vrhniki, danes leži v enem od muzejskih depojev. »Zame je Ljubljanica kot Amazonka. Polna račk, tudi kakšno kačo srečaš. Ni lepšega kraja za iskanje tišine in miru.«
Od leta 2003, ko so Ljubljanico zaščitili kot kulturni spomenik, potapljanje v njej ni več dovoljeno. »Od takrat se tudi sam ne potapljam več oziroma enkrat na leto, ko moje društvo organizira, letos bo že 33. leto zapored, čiščenje Ljubljanice.« Letošnjega sobotnega potopa se Potočnik vseeno malo boji. »Ko se zaradi močnega dežja dvigne gladina vode, se odprejo zapornice. Takrat postane predvsem za manj izkušene potapljače lahko pod vodo nevarno. Poleg tega je tudi slaba vidljivost. Če potapljač v morju vidi do 20 metrov pred seboj, je v Ljubljanici vidljivost največ meter in pol do dva. Vedno obstaja tudi strah, da nepričakovano naletimo na potopljena drevesa, kar pri neizkušenem potapljaču hitro povzroči paniko,« pojasnjuje odgovornost in resnost potopa.
Letos čistilna akcija vse do zapornic
Letos bodo po dolgem času potapljači čistili tudi del od Zmajskega mostu do zapornic. »Treba je tudi upoštevati, da potop traja od pol ure do tri četrt ure. Vsi tudi nimajo suhe obleke in mraz – voda ima trenutno devet stopinj – naredi svoje.« Letos mu bo uspelo na dogodek pripeljati okoli petdeset potapljačev iz vse Slovenija. »Pridejo kolegi iz Murske Sobote, Radgone, Ormoža. Pridejo tudi moji Prleki, Primorci in Gorenjci,« v smehu pove Potočnik, ki doda, da se je dogodek v vseh teh 33 letih dobro uveljavil med potapljači in tudi Ljubljančani. »Se pa je zanimivo spomniti prvih akcij čiščenja Ljubljanice. Kar z vrvmi smo vlekli smeti iz vode. Že pred leti nas je podprl Zavod za turizem Ljubljana, ki nam zadnja leta tudi pomaga pri organizaciji tega celodnevnega dogodka.«
Kar zadeva onesnaženost Ljubljanice, je Potočnik zadovoljen, da je v njej vsako leto manj smeti. »Če smo še na začetku iz vode izvlekli do štiri tone smeti, ogromno je bilo koles, smetnjakov in predmetov, ki so jih v reko pometali objestneži, je vsaj teh predmetov v urbanem delu toka reke vsako leto manj. Vendar zdaj namesto koles iz vode vlečemo električne skiroje.« Ko bo v soboto popoldne Potočnik končal čistino akcijo, se bo vrnil na Kvarner. Ko beseda nanese na morje, njegove sinje modre oči postanejo še bolj podobne modrini Jadranskega morja. »V Svetem Juraju, približno štiri kilometre južneje od Senja, imam že nekaj desetletij skromno hiško. Sam in počasi jo obnavljam. Ko se začne potapljaška sezona, tam vodim potapljaške tečaje,« nam pove in prizna, da so ga domačini, predvsem ribiči, šele pred kratkim sprejeli medse. »Pomaga, da jim vsake toliko časa rešim kakšno mrežo, ki se pod vodo zatakne ob skalo,« nam pove in doda, da je plačilo usluge vedno sveža riba.
Kljub vsemu pa ostaja Prlek. Na rodno vas ga veže domačija, ki jo s sestro Viko skupaj vzdržujeta. Kot tudi vinograd ob hiši. »Lani je bolezen uničila vse grozdne jagode. Ko je bera dobra, pridelamo do 700 litrov vina, ki mu pravimo fukšnica,« še pove in se poslovi, saj ga za sobotni dogodek čaka še ogromno njemu neljube birokracije, kot pove.
