Hedaya se je iz Gaze v Slovenijo priselila pred tremi leti, za odprtje trgovine pa se je odločila predvsem s ciljem ozaveščanja. »Leto dni sem se učila slovenskega jezika, nato pa sem se vpisala na grafično šolo,« je povedala Hedaya. Kljub opravljenemu prvemu letniku šolanja zaradi vojne v Gazi ni zmogla nadaljevati. »Veliko sem razmišljala o vojni, stalno sem bila utrujena, slabo sem se počutila in nisem se mogla zbrati,« je pojasnila. Zaradi slabih ocen je šolanje opustila. »Želela sem nekako pomagati, pripraviti ljudi do tega, da prisluhnejo in razumejo, kaj se dogaja v Gazi in da je potrebna pomoč. Hkrati se mi je zdelo pomembno predstaviti našo tradicijo,« je dodala sogovornica.
Njena ideja je bila odprtje palestinske restavracije ali trgovine s palestinskimi izdelki. »Ker sta tukaj že restavraciji z arabskimi jedmi, sem se odločila, da odprem prvo trgovino s palestinskimi izdelki v Ljubljani,« je svojo odločitev opisala Hedaya. Ob pomoči očeta je tako pred tremi meseci odprla trgovino v Kotnikovi ulici v centru Ledina. »Dodatno motivacijo oziroma potrebo po ukrepanju sem začutila, ko mi je umrl 17-letni stric. On ni bil samo moj stric, bil je tudi moj prijatelj,« je povedala Hedaya.
Delo v trgovini in na stojnici
»Ker je trgovina umeščena v center Ledina, ni toliko mimoidočih kot tukaj,« je Hedaya odgovorila na vprašanje, zakaj se je odločila za prodajo izdelkov tudi na stojnici. Na delu tržnice, ki gleda proti Lutkovnemu gledališču Ljubljana, po njenih besedah prodaja cenovno ugodnejše izdelke. Mogoče je kupiti različne parfume, torbe s palestinskimi vezeninami, koncentrirana parfumska olja, hidžabe in drugo. »V trgovini prodajam še tradicionalne palestinske vezenine. Vsi izdelki so iz Palestine, zaradi česar sem dva meseca čakala na blago,« je povedala Hedaya. Svojo ponudbo sicer predstavlja tudi na družbenem omrežju instagram, pred tednom dni pa je ustvarila tudi spletno stran trgovine.
Čeprav ima Hedaya štiri sorojence, so ti premladi, da bi ji pomagali pri delu v trgovini. »Medtem ko sem jaz na stojnici, je oče v trgovini. Ko tukaj končam, grem tja in delam do zaprtja trgovine,« je povedala. »Na kameri lahko vidim, ali je v trgovini vse v redu, sicer pa se z očetom lahko tudi pokličeva,« je opisala sodelovanje.
Hedaya s prodajo izdelkov še ni zaslužila dovolj, da bi prispevke lahko poslala v Palestino, čeprav si to želi. »Še vedno moram plačati račune, denimo za najem prostora,« je razložila. »Prihodnje leto bom nadaljevala šolanje, in sicer kot kozmetični tehnik. Ob delu v trgovini bi namreč rada opravljala šolo,« je sklenila sogovornica.
