Odprtje bazena šele četrt stoletja po postavitvi temeljnega kamna

S slavnostnim odprtjem se zaključuje več kot četrt stoletja dolga saga okrog kopališča Ilirija. To je danes bistveno drugačno od prvotnega kopališča, ki ga je zasnoval Stanko Bloudek, saj ne gre več za nepokrito poletno kopališče, temveč za športni kompleks s pokritim olimpijskim bazenom, ogrevalnim bazenom, večnamenskim športnim objektom, kjer bodo prostor našli različni športi, in parkirno hišo. Od Bloudkovega kopališča je ostal vstopni objekt in nekaj detajlov. Vstop v kopališče na primer ponovno zaznamuje napis Kopališče Ilirija in krasi replika kipa Plavalka, skulpture Franceta Goršeta.

Čeprav se je o potrebi po prenovi kopališča Ilirija govorilo že veliko prej, smo za začetni datum tega projekta vzeli 8. maj 1999. Takrat je nekdanja ljubljanska županja Viktorija Potočnik postavila temeljni kamen za nov športno-poslovni center. Ko je bilo jasno, da Mestna občina Ljubljana ne razmišlja le o prenovi, temveč o gradnji pokritega olimpijskega bazena, ki ga bodo poleg gimnastične dvorane in dodatnih športnih površin spremljali še obsežne trgovske površine, bivalni prostori za prenočitve gostujočih športnikov in parkirna hiša za kar 1300 vozil, so se domača društva arhitektov, inženirska zbornica in visokošolske ustanove uprle. Imeli so pomisleke, da bi tako obsežna pozidava posegla v arhitekturno dediščino in da bi skoraj popolnoma zakrila pogled proti parku Tivoli. Ko je nato občina objavila javni natečaj za novo Ilirijo, so ga domači strokovnjaki bojkotirali. Zmagala je ideja avstrijskega arhitekta Petra Lorenza iz Lorenz ateliers.