Kakšne težave opažate pri Ljubljanici?
Nataša Atanasova: Odvisno od tega, s katerega vidika želimo težave videti. Če imamo v mislih večjo uporabo Ljubljanice za denimo kopanje prebivalcev, ki je zdaj aktualno, potem je največja težava mikrobiološko onesnaženje.
Matej Radinja: Gre za problem, ki je konstanten. V zadnjih letih se na srečo manjša z uvajanjem različnih ukrepov.
Kateri deli Ljubljanice so najbolj onesnaženi?
Atanasova: Ko gledamo na kakovost reke, ločimo med kemijskim, ekološkim in mikrobiološkim stanjem. V okviru rednega monitoringa, ki ga izvaja Agencija RS za okolje, se določa kemijsko in ekološko stanje. To merimo na postajah v povirju – v Črni vasi ter na mestnih postajah Prule in Moste. Ti podatki kažejo na relativno dobro kemijsko stanje in zmerno ekološko stanje. Mikrobioloških parametrov pa ne spremljamo v okviru rednega monitoringa, saj se ti spremljajo le za kopalne vode, kar Ljubljanica še ni.
Radinja: Problematična je predvsem prisotnost bakterije E. coli in enterokokov. V zadnjem letu je bilo opravljenih 13 vzorčenj Ljubljanice in Save za mikrobiološko kakovost na štirih merilnih mestih, ob Vodovodnem mostu, pred izlivom Ižice, pri gostilni Livada in na Špici, kjer so podatki pokazali preseganje mejnih vrednosti v večini vzorcev.
Na kakšen način na Ljubljanico vpliva kanalizacijski sistem? Je lahko tudi to vir onesnaženja?
Atanasova: Ljubljanico onesnažujejo trije glavni viri: kmetijske dejavnosti v povirju, izpusti iz greznic v naseljih, ki niso priključena na kanalizacijo in razbremenilnikih mešanega kanalizacijskega sistema. Kanalizacijski sistem predstavlja ščit pred onesnaženostjo, težave pa so predvsem pri nepriključenih delih naselij na sistem. Problematično je tudi delovanje mešanega tipa kanalizacijskega sistema, ki deluje tako, da se občasno ob nalivih mešanica odpadne in padavinske vode preliva v odvodnik, saj je zaradi padavin preveč vode v sistemu, ki bi opremenila čistilno napravo.
Radinja: Odvajanje padavinske odpadne vode je sicer nujno zaradi onesnaženosti, saj spira utrjene površine in ščiti pred urbanimi poplavami. Problem se pojavi ob prevelikih količinah za čistilne naprave. Takrat začnejo delovati razbremenilniki, ki v odvodne kanale prelivajo mešanice neočiščene komunalne in padavinske vode ter s tem ščitijo čistilne naprave.
Kako pa delujejo razbremenilniki?
Radinja: Razbremenilniki so sestavni deli mešanih kanalizacijskih sistemov. Gre za točko, kjer se, ko je kanalizacija prepolna in bi začela poplavljati, prek posebnega jezu voda razlije neposredno v odvodni kanal. Težava se pojavi, ker je večina mešanih sistemov stara vsaj nekaj desetletij ali več in niso več usklajeni z vedno pogostejšimi močnimi nalivi. Prav zaradi tega vedno več vode odteka površinsko, kar predstavlja izziv za obstoječo kanalizacijo in povzroča prelivanje ter s tem onesnaževanje rek. Vode namreč vsebujejo hranila, organske snovi, patogene organizme in mikroonesnaževala, kar je velika grožnja za vodne ekosisteme.
Kakšne so možne rešitve za čisto Ljubljanico? Ali obstajajo dolgoročne rešitve?
Atanasova: Rešitve moramo iskati za vse vire onesnaženja. Nepriključene dele naselij je treba priključiti na kanalizacijo, saj gre za stalni vir onesnaženja, kar Mestna občina Ljubljana in Voka Snaga pospešeno izvajata. A to še ni vse, rešiti bomo morali tudi občasne vire onesnaževanja, kot je prelivanje prek kanalizacijskih razbremenilnikov. Tukaj je več možnih rešitev.
Radinja: Ena izmed rešitev bi bila siva infrastruktura, kar so podzemni zadrževalniki za zadrževanje in preprečevanje izlitja najbolj onesnažene vode. To je prvi val, ko po sušnem obdobju padavine spirajo vso nesnago z ulic v reko. V Ljubljani so prve zadrževalnike zgradili že leta 2011, ko so želeli izboljšati delovanje kanalizacijskega sistema in zmanjšati negativen vpliv na okolje. Zadrževalnike imamo zdaj pred čistilno napravo v Zalogu, Stolpniški ulici za Bežigradom in ob Kajuhovi cesti v Mostah. Podobno rešitev so ubrali tudi pred olimpijskimi igrami v Parizu.
Ampak v Parizu takšen ukrep ni zadostoval.
Radinja: Res je. V zadrževalnik in dodatne ukrepe so tam investirali 1,4 milijarde evrov, a ko je prišlo do hudega naliva, tudi tak zadrževalnik ni pomagal. Za takšne količine vode je enostavno nemogoče zgraditi primerne objekte. V Parizu bi bili takšni ukrepi uspešni, če bi bilo vreme večinoma suho. Med drugim so onesnaženost poskušali omejiti tudi s prepovedjo izlivanja fekalij v Seno za turistične ladjice. V primerjavi z Ljubljano so bili ukrepi tam ogromni.
Rešitve bi morali zato iskati še drugje.
Atanasova: Zagotovo. Dober primer tega je modro-zelena infrastruktura, ki združuje ukrepe, ki temeljijo na naravnih procesih zadrževanja in čiščenja odpadne vode. Hkrati zagotavlja dodatne funkcije in koristi za meščane, omogočajo jim namreč hlajenje, biodiverziteto in prijetnejše bivalno okolje. Poenostavljeno, gre za vključevanje in spreminjanje urbanih površin, kot so ravne strehe, pločniki, trgi in kolesarske steze, v modro-zelene infrastrukture. Poznamo že zelene strehe, deževne vrtove, infiltracijske kotanje, kar pa zahteva tudi drugačno urbanistično načrtovanje – takšno, ki je prijazno vodi.
Radinja: Takšnih ukrepov so se že pred leti lotili v Antwerpnu v Belgiji, kjer so na ulice umestili deževne vrtove in jih tlakovali s tlakovci, ki dovoljujejo prepuščanje vode. To vodi omogoča, da se infiltrira v površino, kar pa v Ljubljani, kjer imamo večinsko asfalt, ni mogoče. Voda iz hiš v Antwerpnu ne gre v kanalizacijo, ampak se žleb konča na robu in potem voda steče v deževni vrt. S temi ukrepi naredimo ulice prijetnejše in mesto prilagodimo klimatskim spremembam.
So takšni ukrepi del večjih projektov ali bi jih lahko izvedli v krajšem času?
Atanasova: V načrtovanje je treba vključiti več strok, kjer pa se največkrat zalomi. Eni stroki je namreč pomembno nekaj drugega kot drugi. Gre za velik izziv, saj je za vse vpletene lažje slediti postopkom, ki so se jih lotevali v zadnjih 50 letih, kot uvesti nove. Država bi morala takšne postopke standardizirati, kar bi pomagalo tudi projektantom, ki bi si v načrte upali vključevati modro-zeleno infrastrukturo.
Bi se ob izvedbi takšnih ukrepov Ljubljančani lahko že kmalu kopali v Ljubljanici?
Atanasova: Tega si ne upam trditi, saj bi bilo preveč optimistično. Tako Mestna občina Ljubljana kot Voka Snaga se zavedata vseh problemov in izvajata ukrepe v to smer. Težko je oceniti, kdaj bodo vsi viri onesnaženja sanirani. Z vidika kanalizacijskega sistema že gremo v pozitivno smer, če pogledamo na območje Rakove jelše. Pri razbremenilnikih in modro-zeleni infrastrukturi pa smo še daleč od uporabe celovitega pogleda in vključevanja v urbanistično načrtovanje.
Radinja: Urbanistično načrtovanje se mora spremeniti, da dobimo dodatno rezervacijo prostora za vodo. Prav tukaj pogosto pride do konflikta interesov, saj se bolj splača prostor prodati in zgraditi kot pa pustiti za vodo.
Atanasova: Do kopanja v Ljubljanici bomo lahko prišli le s sistematičnimi rešitvami in dobrim poznavanjem okolja. Pomembno je vedeti, koliko vode odteče ob kakšnem nalivu, kako zgraditi cesto, da bo zdržala naliv, in kaj lahko odteče v kanalizacijo. Ne moremo se osredotočati na hitre rešitve, saj s tem ne bomo prišli do pravega cilja. Dokler ne bomo uspešno rešili težav z razbremenilniki in ostalimi viri na prispevnem območju, kopanja v Ljubljanici ne bo.
