Sonce je sijalo vse močneje in vabilo k izletom, tudi onkraj prestolnice. Kaj pa ono ve, da se nikamor ne da, da smo danes tako rekoč ujetniki svojega, najlepšega mesta na svetu? Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega – že kmalu po 10. uri so z zaprtih cest, po katerih so odtekli, kar naenkrat odstranili trakove. Bili smo prosti, vsaj za nekaj ur! Rada bi verjela, da so organizatorji prisluhnili meščanom in uslišali njihove prošnje, da nočejo biti zaprti ves dan. Vseeno pa je treba nekaj stvari razčistiti: pogovoriti se moramo o športu, športnih prireditvah in športnih funkcionarjih. Vse troje je treba ločiti, ne le s trakcem, kakršen obdaja traso ljubljanskega maratona, temveč z visokim betonskim zidom. Bore malo ima šport, človekova želja po razgibavanju, tek v naravi in kar je še teh nedolžnih veselij, skupaj z mašinerijo, ki se enkrat na leto, konec oktobra, spusti nad Ljubljano in jo zgrabi v svoje čeljusti kot bogomoljka. Ljubljana nima niti trohice možnosti, da bi se ji izvila, še več: ljudje, ki se pridušajo nad takšnim desantom in dokazujejo, da obstajajo alternativna območja za tek, so brž ožigosani za nezadovoljne elitistične nergače, ki imajo doma skladovnice knjig pa nobenega športnega rekvizita. Podpisana takšne insinuacije postavljam na laž: knjige, tekaške superge, gojzarji, smuči in drsalke čisto zgledno sobivajo. Še več, povsem prepričana sem, da so takšna namigovanja zgolj zamegljevanje in prikrivanje bistva, ki se tiče mesta kot skupnega kraja bivanja.

Bi dovolili, da vam neka banka ali neki avtomobilski proizvajalec polepita dnevno sobo ali kuhinjo? Koliko bi jim zaračunali za to? Zakaj potem dopuščamo, da se polastijo našega mesta?

Mesto ljudem je eden od grafitov, v katerega sem se v soboto, pred glavno maratonsko preizkušnjo za odrasle, zazrla v središču Ljubljane, zagrajenem in nedostopnem že takrat. In kdo so ti ljudje, ki nam mesto domnevno pripada? Smo to njegovi prebivalci in prebivalke ali sponzorji, ki na mestnih ulicah in trgih ne vidijo drugega kot prikladne prostore za prireditve, da jih oblepijo s svojimi logotipi? Bi dovolili, da vam neka banka ali neki avtomobilski proizvajalec polepita dnevno sobo ali kuhinjo? Koliko bi jim zaračunali za to? Zakaj potem dopuščamo, da se polastijo našega mesta, njegovi prebivalci pa od tega nimamo ničesar razen zapor, četudi kratkotrajnih? 

Priporočamo