Nekaj tega pridiha ima ulica z enodružinskimi hišami še danes, čeprav jih je nekaj spremenjenih v vila bloke. Še vedno je najbolj markantno poslopje na ulici cerkev svetega Cirila in Metoda, ki na prvi pogled niti ni videti kot cerkev.
Njena je zgodba polpretekle zgodovine. Ko so v petdesetih letih 20. stoletja začeli graditi Gospodarsko razstavišče, so porušili cerkvi sv. Krištofa in sv. Cirila in Metoda. V zameno so župniji dovoliti postaviti eno novo cerkev. Postavili so jo na Kuzmičevi ulici, in to po načrtih Jožeta Plečnika. Cerkev so posvetili 16. novembra 1958. Sprva je s svojo nenavadno podobo na ulici res izstopala. V desetletjih pa so jo zarasla drevesa, zdaj večina Ljubljančanov niti ne ve, da se sredi Bežigrada skriva Plečnikov zaklad. Ne ve se, ali je bila lokacije cerkve izbrana naključno, ali z vedenjem, da je ulica poimenovana po prekmurskem duhovniku Štefanu Küzmiču.
Dva Küzmiča za temelj prekmurščine
Kakorkoli – Štefan Küzmič je bil rojen leta 1723 v Strukovcih. Bil je iz revne družine krojača. Vseeno se je šolal, najprej v Radgoni, potem pa ob podpori vernikov iz Čobina na liceju v Bratislavi. V njegovem epitafu je zapisano, da so ga v mladosti dvakrat komajda rešili pred utopitvijo, trikrat pa so ga napadli lopovi. Kot duhovnik se je vrnil v Čobin, kasneje je bil poklican za duhovnika v madžarskem kraju Šurd, kjer je deloval 24 let.
Kmalu se je soočil s tem, da vernikom knjige niso bile dostopne v domačem jeziku, kar je bila ena od zahtev evangeličanske cerkve. Zato se je odločil, da bo prevedel »našim med Mürom in Rabom prebivajoučim Slovenom tè s. bože knige na svoj jezik«.
Lotil se je prevajanja Biblije v prekmurščino. Leta 1771 je izdal knjigo z dolgim naslovom Nova Zaveza ali Testament Gospodna našega Jezusa Kristusa zdaj prvič iz grškega na stari slovenski jezik prevel Števan Küzmič v šurdski župniji.
Kuzmičeva ulica pa s svojim imenom slovi še enega prekmurskega duhovnika, ki je nadaljeval delo Štefana Küzmiča. Njegov skoraj soimenjak Mikloš Küzmič, rojen leta 1737, tudi duhovnik, a katoliški, je napisal sedem knjig, izhajajoč iz temeljev zapisa prekmurščine, ki jih je postavil Štefan. V prekmurščino je prevedel vse štiri evangelije, kar mu je naročil prvi škof sombotelske škofije, ko je opazil, da nima knjig za bogoslužje, Mikloš Küzmič pa se mu je zdel za to primeren, ker mu »bogolübnost s čela sija, v persih pa domorodstvo dija«.
