Veganski bistro Kucha je od marca leta 2018, ko je v prostorih nekdanje tekstilne tovarne Labod začel delovati za Bežigradom, ljubljansko kulinarično sceno popestril z novim pristopom, ki v središče ne postavlja le gosta, ampak tudi skrb za okolje. Skušali so pokazati, da je tudi v rastlinski hrani mogoče uživati, obenem pa so sestavine jedi večinoma prihajale iz regionalnega okolja, iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Italije, Makedonije…
»V Sloveniji je vse od leta 1970 poljedelstvo v zatonu in smo težko samozadostni s poljščinami. Zato smo se usmerili tudi v nekatere druge države regije. Sčasoma, ko bi zgradili dobra partnerstva, pa bi se ta krog začel zoževati,« je povedal direktor Kuche Martin Rojnik, ki je skupaj s sodelavkami in sodelavci skušal zgradili celotno prehransko verigo znotraj enega okolja z željo, da bi predelovalni del potekal na podeželju, distribucija pa v urbanih okoljih, a ne le v velikih trgovinskih verigah.
Brez pomoči za čakanje na domu
Idejo je mesto sprejelo. Restavracija je bila vse bolj polna, konec lanskega leta je bil obisk rekorden. V letošnje leto so vstopili s stoodstotno rastjo, dobiček so vlagali v razvoj, zaposlovali vse več ljudi. Potem je prišel marec, z njim epidemija in projekt se je na poti k uspehu začel krhati. Eden prvih udarcev je bil, da od države niso mogli dobiti nadomestila za čakanje delavcev na domu, ker za februar še niso plačali DDV, kar je bila že posledica novega koronavirusa. »Po navadi smo 15. v mesecu izplačali plače, konec meseca pa DDV za pretekli mesec. Ker smo imeli zadnja dva tedna marca izpad prometa, padec pa se je čutil tudi v prvih dveh tednih meseca, je prišlo do zamika plačila DDV, zato nismo bili upravičeni do nadomestila. S tem smo soočili celotno ekipo, ki se je strinjala, da gredo na zavod za zaposlovanje,« je razložil Rojnik.
Prvi val so nekako prebrodili, spomladi so spet zaposlili delavce, delali s polno paro, potem na tržnici odprli še eno restavracijo, v času poletnih dopustov pa imeli manj prometa. Sledila je jesen in kmalu novo zaprtje gostinske dejavnosti. Drugi udarec je bil premočen. Kucha je bila primorana zapreti vrata na obeh lokacijah, kjer je delalo 30 ljudi.
Zdaj bi zaposlene lahko dali na čakanje, toda… »Če želiš izkoristiti ta ukrep, moraš vsaj za en mesec založiti denar. To je za male podjetnike enostavno nemogoče. Mislim, da je bil ta ukrep nastavljen tako, da bi pomoč lahko izkoristilo čim manj podjetij.« Septembra so oddali tudi vlogo za brezobrestni kredit, a še vedno čakajo na odgovor, ali ga bodo dobili. »Če država zapira ekonomijo, potem mora takoj pomagati. Če moramo čakati dva, tri mesece ali še več, je to nemogoče,« je dejal Rojnik, ki meni, da bi morala država namesto moratorijev za posojila in zamikov plačil za davke pomagati z nepovratnimi sredstvi. »Če se bodo dolgovi premaknili v prihodnje leto, bodo takrat težave večje, zato se poraja vprašanje, ali z vsemi odmiki in moratoriji agonijo le prestavljamo za leto dni. Vprašanje je, ali bodo tudi velik gostinski sistemi v prihodnjih letih zmožni odplačevati kredite,« je razložil in dodal, da je kriza odplaknila tiste, ki so bili prešibki ali niso imeli pogojev, znotraj katerih bi lahko varno upravljali stroške.
Najemnina kot šah mat
Šibkost Kuche se je, kot je povedal, pokazala v prostoru. Nekdanja tovarna za Bežigradom je namreč pristala v stečaju in je, kot je pojasnil Rojnik, namenjena prodaji. Kot pravi Vladimir Mićković, ena od gonilnih sil Kuche, je šah mat prišel, ko najemodajalec ni pristal na odlog najemnine. »Za kolikor toliko dostojno preživetje leta 2020 in odlog dveh zapiranj bi potrebovali okrog 80.000 privarčevanega denarja,« pravi Mićković. Tega denarja niso imeli in tako je bistro Kucha končal delovati, a pravijo, da bodo v prihodnje nekje nadaljevali svojo vizijo ustvarjanja prehrambenega sistema, prijaznega človeku in okolju. Kaj več za zdaj ne vedo, saj se ukvarjajo s saniranjem podjetja in poplačevanjem dobaviteljev.
