Znamenitemu izumitelju baronu Antonu Codelliju so premoženje na Kodeljevem v Ljubljani zaplenili avgusta 1945, od julija 1992 pa njegovi potomci neuspešno dokazujejo, da je bil slovenski državljan in da so posledično denacionalizacijski upravičenci. Ker je Codelli nekaj let živel tudi na Hrvaškem in ker na področju denacionalizacije med Slovenijo in Hrvaško velja vzajemnost, so se njegovi potomci iz obupa oprijeli še te bilke. Dokazovati so začeli, da je bil hrvaški državljan, čeprav je večji del svojega življenja preživel v Sloveniji in se po njem (Kodeljevo) imenujejo del Ljubljane, športni park, grad, športna dvorana…
Zgodbo še bolj zaplete dejstvo, da se z denacionalizacijo grajskega kompleksa na Kodeljevem ukvarjajo kar tri institucije – ministrstvi za okolje in prostor ter za kulturo in upravna enota Vič - Rudnik. Vse tri so Codellijevim leta dolgo odrekale status denacionalizacijskih upravičencev. Priznavale so sicer, da je bil Anton Codelli v času nacionalizacije jugoslovanski državljan (državljan Federativne ljudske republike Jugoslavije), ne pa tudi državljan katere od njenih takratnih republik. Šele od letošnjega leta mu slovenski upravni organi priznavajo tudi hrvaško državljanstvo.
Najprej je to storilo ministrstvo za okolje in prostor, ki je pristojno za odločanje o parku Kodeljevo. Konec marca je izdalo odločbo, s katero je Codellijevim prisodilo 962.267 mark (nekaj manj kot 500.000 evrov) odškodnine v obliki obveznic. Enako je zdaj storilo tudi ministrstvo za kulturo, ki je Antonu Codelliju priznalo, da je imel v času nacionalizacije hrvaško državljanstvo, vendar je za zdaj odločilo le o odškodnini (okoli 120.000 mark ali dobrih 61.000 evrov) za pred leti obnovljeno grajsko pristavo, ne pa še tudi o odškodnini za graščino, kapelo, gospodarski objekt, bivše hleve in kozolce.
SDH ne da denarja
A zapletov s tem še ni konec. Odškodnino v obliki obveznic denacionalizacijskim upravičencem izplačuje Slovenski državni holding (SDH), ki pa Codelliju ne priznava niti slovenskega niti hrvaškega državljanstva. Zoper odločbo okoljskega ministrstva se je zato SDH pritožil in pričakovati je, da bo enako storil tudi v primeru odločbe ministrstva za kulturo. To seveda denacionalizacijo dodatno podaljšuje.
»Iz vsebine upravnih odločb je povzeti, da slovenski upravni organi Antona Codellija štejejo za državljana Federativne ljudske republike Jugoslavije in takratne Ljudske republike Hrvaške. Na to stališče upravnega organa smo 'pristali' oziroma smo se z njim sprijaznili po letu 2013, ko smo lahko na podlagi sodne in upravne prakse z gotovostjo zastopali stališče, da obstaja med obema državama vzajemnost na področju denacionalizacije in da morajo upravni organi, ne glede na to, za državljana katere nekdanje republike SFRJ imajo gospoda Codellija, zahtevku za denacionalizacijo ugoditi. Vnukinja gospoda Codellija Livia Barbo von Waxenstein Reden se sicer ni nikoli 'spravila' s stališčem, da je njen ded, sicer 'velik Slovenec', obravnavan kot hrvaški državljan. Žal tudi ni dočakala ugodno rešenega denacionalizacijskega postopka,« nam je pojasnila Carmen Dobnik, pravna zastopnica Codellijevih.
Ogorčeno je dodala: »Dejstvo, da so po 26 letih prišle prve pozitivne odločbe, ki pomenijo le delno rešitev denacionalizacijskega zahtevka, so le majhno zadoščenje za družino Codelli. Toda taista država poskuša zdaj prek SDH to 'svojo' odločbo izpodbiti s tožbo pred upravnim sodiščem.«
