Prebivalci Gornjega Rudnika so napolnili sobo četrtne skupnosti. Toliko jih je prišlo, da ni bilo prostih stolov za vse. Ne prav veliko manj kot sto ljudi je poslušalo mestnega vodjo oddelka za gospodarske dejavnosti in promet Davida Polutnika, ki je s svojo ekipo razlagal, kako bo potekala gradnja kanalizacije v tem delu Ljubljane. Ni manjkalo zaskrbljenih obrazov in nezaupljivih vprašanj.
Prebivalce najbolj skrbi, kakšna bo cena priklopa na kanalizacijsko omrežje, ki ga mesto gradi v okviru velikega kohezijskega projekta Čisto zate, in kdaj bodo do tega vendarle prišli. Nekateri so bili nezaupljivi, ker na kanalizacijo čakajo že vrsto let, celo desetletij.
Če nimaš denarja, dobiš kazen
David Polutnik je pojasnil, da bodo poleg fekalne kanalizacije zgradili še vso pripadajočo infrastrukturo – optiko, meteorno kanalizacijo, javno razsvetljavo, medtem ko vodovoda ne bodo obnavljali, ker je razmeroma nov.
Polutnik je povedal, da se morajo občani sami dogovoriti s projektantom, da napelje kanalizacijski vod od ceste do njihovega doma, in zanj tudi plačati, ceno pa bodo določili pri vsaki hiši posebej. Enako velja za komunalni prispevek, ki je odvisen od velikosti parcele in objekta.
Občane je zanimalo predvsem, koliko bo to stalo. »Koliko bo znašal komunalni prispevek, ne znam povedati. Usklajujemo ga z državo, v veljavi je nov pravilnik. Kanalizacijo gradimo z evropskimi sredstvi in naj bi bil sofinanciran tudi komunalni prispevek,« je dejal Polutnik, nato pa pristavil, da se v Ljubljani v povprečju giblje med 3000 in 4000 evri na nepremičnino, a je lahko tudi precej višji ali nižji, odvisno od posameznega primera.
Za ljudi z nizkimi dohodki – občani so povedali, da na tem območju živi precej upokojencev – to lahko predstavlja precejšnjo težavo. »Mislim, da zakon ne mogoča plačevanja na obroke,« je Polutnik iz nekaterih izvabil ciničen smeh. Nato je pojasnil, da je vendarle mogoče najti kompromis.
Navedel je primer objekta, ko je bilo dopuščeno plačilo na obroke. »Ampak dokler ne plačate zadnjega obroka, ne morete dobiti odločbe o priklopu. Da bi plačevali na obroke in takoj dobili odločbo, se pa glede na zakon ne da, čeprav bi mi to možnost z veseljem dali.«
Po zakonu so se prebivalci v pol leta po tem, ko je mimo njihove hiše speljana kanalizacija, dolžni priključiti nanjo. Kaj se zgodi, če denarja nimaš, je zanimalo ljudi. Če nimaš niti za plačevanje na obroke. Polutnik je dvignil roke in zmajal z glavo. »Potem pride inšpektor in vas kaznuje, ker niste prijavili priključka.« Kaj se zgodi po tem? »Lahko sledi izvršba.« In imaš še manj.
Polutnikova ekipa je zbranim prek projektorja pokazala zemljevid ulic, kjer se bo gradilo. Nekaj več kot polovica jih je bila označena zeleno, pri teh je občina že pridobila gradbeno dovoljenje, nekaj manj kot polovica jih je bila vijolično obarvana. Pri teh gradbenega dovoljenja še nimajo, a naj bi ga kmalu dobili. Če ne bo vremenskih nevšečnosti, načrtujejo začetek gradnje prihodnji mesec. Kot je dejal eden od projektantov, naj bi bila gradnja v zelenem delu končana do maja, oba kraka pa naj bi od severa proti Dolenjski cesti začeli graditi sočasno.
Začetek gradnje prihodnji mesec
»Če bo v enem mesecu urejeno gradbeno dovoljenje, sem papež v Rimu,« je to novico komentirala ena od občank, druga pa dodala: »V tem času še naslovov ne bodo našli.« Ena od njiju je razložila, da se občina sploh še ni začela pogajati o prodaji zemlje, po kateri teče trasa. Zato takšna skepsa.
Ravno s tem utegnejo imeti na občini največ težav, ne le na Rudniku, kajti nekateri lastniki nočejo prodati zemljišč. V tem primeru je skrajni ukrep razlastitev, kar pa podaljša postopek. V občane se je naselilo nekaj skrbi tudi, ko jim je Polutnik pojasnjeval, da se morajo tisti, ki nimajo hiše ob cesti, sami s sosedi dogovoriti, da jim dovolijo čez njihovo zemljo napeljati kanalizacijo. V teh primerih razlastitev ni mogoča. Kaj se zgodi, če sosed na noben način tega ne bo dovolil? Mar potem pri hiši ostane greznica? »Tako je. Če ni druge rešitve, ostane greznica,« je dejal Polutnik, hudomušnež v občinstvu pa je v tem hitro našel nekaj dobrega. »Potem je najceneje, če se spreš s sosedom,« je dejal.
Občane je zanimalo še več, marsikdo se je o svoji težavi sam pogovoril z mestnimi uradniki, vsi pa so lahko pustili kontaktne podatke, da bi bili čim bolje obveščeni. Nekatere je skrbelo, ker z avtomobili ne bodo imeli dostopa do doma. Določili bodo le dan ali dva na teden, ko bodo jamo zasuli in jim omogočili pripeljati do domačega dvorišča. Nekdo dejal, da bi morala biti za vsak primer odprta intervencijska pot. »Morala bi biti, ampak…« je dejal Polutnik in spet dvignil roke.
