Knjiga Sadje na slikah Narodne galerije, ki je bogata s podobami sadja mikavnih oblik in razkošnih barv, osvetljuje simboliko sadja v likovni umetnosti ter zgodovino gojenja in s tem povezane posebnosti. Na izbranih slikah so upodobljeni sadeži, od breskev do jabolk, kosmulj in višenj, dve sliki oziroma poglavji v knjigi pa predstavljata tudi sadovnjake in prodajalce sadja. Vsako poglavje je razdeljeno na umetnostnozgodovinski opis izbrane umetnine kustosinje Jassmine Marijan in vrtnarsko-botanični opis strokovnjaka za rastline Matjaža Mastnaka. Soavtorja knjige Sadje na slikah Narodne galerije sta v tandemu napisala že več knjig: Cvetje in ženske, Vrtovi in parki na slikah Narodne galerije in Sporočilnost cvetlic na slikah Narodne galerije. Tudi v njuni zadnji knjigi sledila že uveljavljeni shemi pripovedi, ki teče od opisa in ikonografije do botanične analize. »Tako denimo pojasnjujeta razliko med slivo in češpljo, ki jo gospodinje dobro poznajo, saj se dobra marmelada kuha iz češpelj,« je v uvodnem delu knjige zapisala Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije.
Primorski sadjarji prehiteli ljubljanske
Trgovanje s sadjem se je po Evropi razmahnilo v srednjem veku s širjenjem sejmov in tržnic, s kolonializmom pa so k nam prihajale nove vrste eksotičnega sadja z vsega sveta. V likovni umetnosti je sadje pogosto upodobljeno še posebej v času protireformacije v 16. in 17. stoletju, kjer se tihožitja s sadjem in prizori iz vsakdanjega življenja združijo v motivih s tržnic. Najstarejša upodobitev prodaje sadja v zbirki Narodne galerije je na kopiji freske iz Hrastovelj, kjer je upodobljen prodajalec češenj. Prodajanje češenj in jabolk je omenjeno v tržnih pravilih za Ljubljano iz sredine 16. stoletja; prodajalci sadja s Tržaškega in Vipavskega so verjetno največ posla napravili z zgodnjim (južnim) sadjem, s katerim so zaradi podnebne razlike prehiteli sadjarje iz okolice Ljubljane. V zadnjem poglavju knjige je opisana zgodba petih del, ki se nanašajo na motive prodajalcev sadja, tudi kronološko najmlajše Cigarčićeve slike Prodajalka sadja, ki prikazuje žensko, sedečo za prodajno mizo na tržnici. »S slike lahko razberemo, da je slikarju mnogo več do velikih mandljev njenih oči in napetih jagodastih ustnic na bledem obrazu kakor do hruške,« je v knjigi zapisala Marijanova in hudomušno pristavila, da se gre na tržnico tudi zato, da koga vidiš in se pustiš videti.
Pospeševalci umnega sadjarstva
Naslovnico knjige krasi Tihožitje z grozdjem, breskvami in cvetjem iz sredine 19. stoletja. Slika je podrobneje razložena v poglavju Kosmulje in robidnice. Kosmulje, ki so na sliki upodobljene levo na pultu, so pri nas postale priljubljene v 18. in 19. stoletju, robidnice oziroma črne jagode pa so na sliki vidne zgoraj desno. Kosmulje so v 19. stoletju imenovali bodeče grozdičje in pa ágraz ali ágres. Pospeševalci umnega sadjarstva
so takrat kmete nagovarjali, naj sadijo ribez in kosmulje, ker je to sad, »ki ga vsekdar lahko prodaš v mestu«. In poudarili, da ga je najbolje gojiti ob zidovih, ki niso primerni za trto. Pri obiranju robidnic je bilo treba biti zelo previden, saj imajo trne. Zato je v govorici cvetlic in sadja iz 19. stoletja, ko je to tihožitje nastalo, robidnica predstavljala zavist, ljubosumje in vihravost, saj njene polegle veje zadušijo vse, kar bi želelo zrasti pod njimi.
Ena najlepših podob v knjigi je Tihožitje s slivami slikarke Ivane Kobilce. A upodobljene so pravzaprav češplje. Slive so poletne, različnih oblik in barv ter sočne, češplje pa so septembrske, vedno so modre in izrazito sladke. Da so zares češplje, potrjujejo tudi naslikani zrela hruška viljamovka in orehi. Simbolika, ki jo lahko povežemo s to sliko, spominja na dan mučenikov, ki ga krščanska cerkev obeležuje 10. marca. V 4. stoletju se je namreč 40 vojakov elitne legije postavilo za svojo krščansko vero in za lastna prepričanja so bili pripravljeni umreti. Cesar Konstantin I. Veliki, ki je želel kristjane spreobrniti, jih je gole poslal umret v ledeno mrzlo vodo. Tradicionalno moški na dan mučenikov dobijo klobase, suhe češplje in trnjev venec.
