Na nabito polnem parkirišču vozniki opazijo parkirni prostor, ki izstopa – širši je, označen z rumeno barvo in posebnim znakom, kar pomeni, da gre za parkirno mesto za invalide. In tukaj se vozniki ločijo med sabo. Nekateri poiščejo drugo parkirno mesto, tudi če je nekoliko dlje, drugi pomislijo, da bi morda lahko parkirali samo za kratek čas, minutko ali dve. Najhujši kršitelji pa so tisti vozniki, ki brez obotavljanja parkirajo na invalidsko parkirno mesto, pa čeprav so nekaj deset metrov stran od vhoda na voljo običajna parkirna mesta. In o tem so spregovorili na vsakoletni marčevski konferenci društva Spoznajmo multiplo sklerozo.
Kot zanimivost so predstavili podatke raziskave iz leta 2021, ki jo je izvedla mariborska fakulteta za varnostne vede. V opazovanem času je bilo na parkirnih mestih, rezerviranih za invalide, parkiranih 608 vozil, med njimi pa je bilo kar 63 odstotkov takšnih brez invalidske kartice. Na nekaterih parkiriščih je odstotek neupravičeno parkiranih na mestih, rezerviranih za invalide, presegel celo 90 odstotkov. Kršitelji so na mesta, rezervirana za invalide, sicer najpogosteje parkirali, če okoli invalidskega parkirnega prostora ni bilo prostih drugih (»običajnih«) parkirnih mest (71 odstotkov), vendar je 20,5 odstotka kršiteljev parkiralo na prostoru, rezerviranem za invalide, tudi ko so bila v neposredni bližini prosta do tri parkirna mesta, 8,5 odstotka pa tudi takrat, ko so bila v bližini prosta štiri parkirna mesta in več.
Invalidom namenjeno parkirno mesto
Renata Žohar, predsednica društva Spoznajmo multiplo sklerozo, je druženje začela z nagovorom vesti. »Pogosto mi člani povedo, da kljub pravici, ki jo zaradi svoje invalidnosti imajo, prostor za invalide pustijo prazen, ker bi ga lahko nekdo drug s hujšo invalidnostjo, kot jo imajo sami, potreboval bolj kot oni. Rada bi povedala, da je to mesto namenjeno tudi njim in da lahko brez slabe vesti tam parkirajo. Ker tudi če niso na invalidskem vozičku ali si pri hoji ne pomagajo z bergljami ali hojico, bodo morali opraviti tudi pot iz trgovine,« je povedala in dodala, da ljudem, ki imajo veljavno kartico za parkiranje na označenem mestu, ni treba imeti slabe vesti.
Tilen Ribnikar, član Društva distrofikov Slovenije, meni, da sistem invalidov ni zastavljen slabo. »Parkirnih mest je veliko, zlasti v nakupovalnih središčih. Tam so velikokrat tudi prazna. V središču mest je več uporabnikov, ki bi ta mesta potrebovali. Podobno je pred zdravstvenimi domovi, kjer je pogosto mest premalo, so zasedena ali pa precej oddaljena,« je povedal Ribnikar. Tudi sam je opazil, da parkirna mesta za invalide pogosto zasedejo vozniki avtomobilov brez invalidske kartice. »Zakaj je tako, ne vem. Verjamem, da je globa 200 evrov precej visoka. Morda je problem slab nadzor, morda bi lahko več naredili tudi za ozaveščanje ljudi, kaj ta mesta invalidom pomenijo,« je razložil in še opozoril, da ljudje očitno ne razumejo, kaj invalidski parkirni prostor pomeni invalidu. »Kampanja bi morala biti zastavljena tako, da bi pri ljudeh vzbudila vsaj slabo vest, če parkirajo na teh mestih.«
Z njim se je strinjal tudi Aljoša Škaper, ki se je pred trinajstimi leti zaradi padca s strehe moral soočiti s svojo invalidnostjo. »Pred nesrečo sem bil tudi sam bolj neveden kot aroganten, ko sem nekoč parkiral na mestu, rezerviranem za invalide,« je priznal Škaper, ki je leta 2018 predstavil aplikacijo Ljubljana by Wheelchair, ki pa trenutno ne deluje. Zato pa profesionalno sodeluje z Geodetskim inštitutom pri večletnem projektu Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi. Škaper poudarja, da je tudi sam veliko na terenu in preverja dostopnost pešpoti in parkirnih mest. »Trudimo se, da invalidu, ki pride v neko mesto, tudi s fotografijo pomagamo najti ustrezno parkirno mesto,« je še dodal.
Morda nekoč tudi sami na rumeno označenem parkirnem mestu
So pa tudi ljubljanski mestni redarji opazili pogosto zlorabo invalidske parkirne izkaznice. To najpogosteje uporabljajo sorodniki, pa tudi osebni asistenti. Prav slednji so prepričani oziroma najdejo izgovor v tem, da so za invalidno osebo skočili v trgovino, lekarno. Druženje je zgovorno zaključila predsednica društva Renata Žohar: »Dovolite se zamisliti, za samo tisto eno minuto, ko mi boste vzeli parkirno mesto, da si niti sama ne bi želela parkirati na tem groznem mestu. A žal drugače ne gre. S vsem srcem si želim, da bi lahko parkirala kje drugje in da bi na tistem mestu lahko odložila vse breme, ki ga nosim, in bi samo za minutko skočila v trgovino. Ampak ne gre. Bi morda vi radi prevzeli moje breme? Kajti nikoli ne veste, kdaj vas življenje ali usoda pripelje na to parkirno mesto.«
