»Ljudje imajo radi bližnjevzhodno hrano in so veseli, da smo tukaj. Več kot tri četrtine strank je Slovencev. Vračajo se, ker želijo kaj ponoviti in poskusiti še kaj novega. Zanimivo jim je in me sprašujejo o produktih, saj je naša kultura drugačna,« v prodajalni Orient market pripoveduje Sirijec Muhannad Alali. Njegove izkušnje pričajo o tem, da trgovina s svojo ponudbo arabske hrane in izdelkov sredi Ljubljane ni le komercialni prostor, temveč tudi kraj kulturnega spoznavanja in izmenjave. Za marsikaterega Arabca, ki živi tu, je lahko tudi sentimentalna točka. »Predstavljajte si, da bi živeli kje drugje. Potrebuješ nekaj iz svoje kulture, da poješ nekaj hrane, da čutiš svojo deželo,« pove sogovornik, ki je trgovino na Kolodvorski ulici 10 odprl pred približno osmimi meseci. Na policah pokaže različne vrste datljev in baklav ter sirske piškote s pistacijami, oreške in začimbe. Prav tako prodaja pri nas že dobro znan tahini in mešanico za falafel ter labneh, ki mu pravijo tudi jogurtni sir. »Imamo različne tipe labneha. Stranke enkrat poskusijo sirskega, naslednjič libanonskega … Ljudem je všeč. Prav tako drugače pripravimo sir, ki ga začinimo s črno kumino,« pojasni Muhannad Alali. Ob tem pokaže tudi na polico, kjer imajo svežo baklavo iz pistacij, zraven pa grozdno pasto z orehi. Ta hitro poide, a ne tako kot pistacijeva krema in kataifi (testo v obliki zelo tankih rezancev). Kar nič ne preseneča, saj gre za glavni sestavini pri pripravi popularne dubajske čokolade, ki je v zadnjih mesecih postala viralni hit. Pri čemer v Orient marketu temu trendu, ki je zakrožil po svetu, sledijo tudi z originalno sladico iz Dubaja.
Kaj je številka ena med prodajnimi produkti v ljubljanski bližnjevzhodni trgovini? Muhannad Alali odgovori, da imajo kupci vse radi. Pri tem odvije še pokrovček enega od parfumov, saj je v nabor dodal tudi močne dišave iz Združenih arabskih emiratov. Prodajajo tudi rute, čajne sete, pladnje za slaščice v zlati barvi in tako prek teh izdelkov prinašajo tudi del estetike bližnjevzhodnega sveta.
Slovenija kot drugi dom
V Slovenijo je Alali prišel pred štirimi leti in pravi, da se tu počuti varno ter da niti ne čuti, da je tako daleč stran od rodne Sirije. Pred tem je bil leto in pol v Nemčiji, kamor se ne bi vrnil, četudi bi tam imel veliko bolje plačano službo. »V Sloveniji so ljudje veliko bolj prijazni in kultura sproščena. V vseh teh letih mi je tu tako veliko ljudi pomagalo – s prevodi, pri urejanju papirjev in drugim. V Nemčiji so mi o Sloveniji govorili, kako zaprta je, a moja izkušnja je popolnoma nasprotna. V Nemčiji niso bili tako odprti do tujcev,« pripoveduje Alali.
Preden je odprl lastno trgovino, je v Ljubljani delal v tehničnem podjetju, kjer so bili ljudje prav tako prijetni in se je veliko naučil. Trgovina je zanj pomembna tudi zato, ki ni zgolj njegova služba, temveč v stiku s strankami izboljšuje tudi svoje znanje slovenščine in spoznava ljudi ter se povezuje z njimi: »Govorim slovensko, vendar ne dobro. V trgovini pa lahko vadim. Slovenščino sem se učil na tečaju, a nisem imel veliko priložnosti za vajo, saj ljudje večinoma govorijo angleško. S strankami skušam govoriti slovensko, da se čim več naučim. Ljudje se radi pogovarjajo, jaz pa tudi.«
Čeprav se v Sloveniji počuti dobro, bi se Muhannad Alali, če bodo razmere to omogočale, rad vrnil v domačo Sirijo. »Rad imam svojo državo, kjer sem študiral agronomijo. Zaradi vojne nisem mogel nadaljevati in sem zbežal v Evropo, kjer sem želel najti varno državo. Zdaj, ko ni več Asada, bo bolje, a še vedno čakamo, da vidimo, kako bo, saj to še vedno ni jasno,« pripoveduje sogovornik. Spet bi se rad srečal z družino, del katere živi v Siriji, del pa v Libanonu, od koder je njegova mama. A če se bo nekoč vrnil domov, pravi, da se bo zagotovo vračal sem. »Slovenija mi je sploh prvo leto zelo veliko pomagala. Razmišljam, kako bi ji del tega lahko vrnil. Saj plačujem davke, ampak razmišljam tudi o kakšnem poslu v prihodnje. V svetu je zelo znana po svojem lesu, Sirija pa je zaradi vojne v veliki meri porušena,« o prihodnosti in miru v svoji rodni deželi še razmišlja Sirec Muhannad Alali.
