»Leta 1952 je Turistično društvo Ljubljana priredilo v povezavi z občino prvi Turistični teden, v letu 1953 pa je bil organiziran prvi Ljubljanski festival, po vzoru Festivala v Salzburgu, ki je imel takrat že kar lepo tradicijo,« pravi Brlek in primerja začetke s podobnimi festivali, ki so nastajali po drugi svetovni vojni. Starejša sta salzburški festival, ki kontinuirano deluje od leta 1920, in Festival v Edinburgu, ki se je začel leta 1947. V ta nabor bi lahko šteli tudi operni festival v veronski Areni in Beneški bienale. »Po eni strani imamo srečo, po drugi pa izziv, da smo dejansko v neposredni bližini izjemnega festivalskega dogajanja. Na najvišji svetovni ravni. Lahko rečem, da se vsako leto, ko grem v Salzburg, vrnem frustriran. Res je, da je naš proračun veliko manjši, ampak tam je takšnih koncertov, kot jih imamo mi deset v celem poletju, na dan kakšnih pet,« pravi Darko Brlek.
Ob nepogrešljivih pokroviteljih pa je zanimivo, da v Salzburgu veliko zaslužijo s prodajo vstopnic. »Pri nas tega praktično ni. Denar, ki ga dobimo od vstopnic, je kakih deset do petnajst odstotkov našega proračuna. V Salzburgu so cene boljših kart po 500 evrov,« opozarja direktor Festivala, a kapitalizem je kapitalizem, toda že prej ni bilo drugače, saj v Ljubljano že od sedemdesetih prihajajo vrhunska glasbena imena, ki so vedno imela visoko ceno na trgu. Razumljivo pa je, da si ljubljanski festival tako dragih vstopnic ne more privoščiti. Karte pri nas stanejo po nekaj evrov. Lani je bila najdražja vstopnica na ljubljanskem festivalu 89 evrov, kar ni predrago, morda tudi zato, ker se Slovenci v vsakršni krizi najprej odpovemo kulturi.
Odgovor na krizo
In ko smo pri krizi, je ljubljanski festival zadnjo krizo zelo občutil? Darko Brlek pravi, da niti ne. »Kriza iz leta 2008 se ni poznala. Ja, sredstva so nam padla s petih milijonov na milijon osemsto, a ne zaradi krize, ampak zato, ker smo do takrat upravljali Ljubljanski grad. Proračun je bil večji, prireditve so se dogajale tudi na gradu. Ko je šel grad na svoje, smo imeli nekaj težav, ker smo padli na nižja sredstva, a imeli smo srečo, da so se ravno takrat končevala dela na Kongresnem trgu. Takrat smo naredili, brez enega evra, Mahlerjevo Simfonijo tisočev, z več kot tisoč ljudmi na odru. To je bilo tako prelomno, da si zdaj sploh ne predstavljamo več, da ne bi bilo otvoritve na Kongresnem trgu. Dogodek je uspel, žal mi je le, da se takrat nismo prijavili za Guinnessovo knjigo rekordov.«
S spektaklom so utrdili zaupanje tako publike kot mestne občine in pokroviteljev, da od takrat, ne glede na vse, le še rastejo. »Leta 2018 smo bili po sedmih letih, potem ko je šel grad na svoje, spet na petih milijonih proračuna,« se pohvali Darko Brlek in prepričan je, da bo letos celo malo bolje. Po drugi strani pa je treba reči, da od mesta dobijo dva milijona in pol evrov. Se pa to spodobi, saj je mestna občina tako lastnik kot ustanovitelj festivala. Torej bi lahko rekli, da sta direktor Festivala in ljubljanski župan tudi prijatelja? »Sva, a Zoran Janković je zelo zahteven človek in le prijateljstvo seveda ne bi bilo dovolj,« odgovarja direktor Festivala in pristavi, da je mestna občina velik donator in daje v mestno kulturo okoli 13 odstotkov letnega proračuna, in to brez infrastrukture. Če mestna občina daje večino, je treba dodati, da pokrovitelji že nekaj let namenjajo konstantnih 800.000 evrov. Gledalci prispevajo z nakupi vstopnic kakšnih 600.000 evrov. Veliko manj, kot bi si želeli.
V Londonu je veliko dražje
»Paradoksalno se mi zdi, da so naši gledalci in poslušalci pripravljeni dati nekajkrat več za enak dogodek v Londonu. Za isto kakovost. To je fenomen, ki ga ne razumem,« je malce razočaran direktor. Zaveda se, da konkurenca izvajalcev novega trenda klasične pop glasbe z imenom crossover, ki nastopajo na velikih odrih, največkrat v Stožicah (José Carreras, Andrea Bocelli, André Rieu), že dviguje cene vstopnic visoko nad 100 evrov. »Nič nimam proti tej zvrsti glasbe, nekateri ljudje ne bi nikoli poslušali klasične glasbe in s tem Carrerasa, če se ne bi šel te zvrsti muzike. Je pa treba vedeti, da na takšnih koncertih ne gre pričakovati najbolj subtilne glasbe in kakšnih presežkov.« Je pa velika razlika med Rieujem in njegovim orkestrom ter Carrerasom. »Seveda, Rieu igra glasbo za zahodnoevropski lumpenproletariat. To so mase, to so mize, to je musikantenstadl. Carreras pa v osnovi ne nastopa v tej novi zvrsti, ampak s simfoniki s povsem normalnim programom. Tako kot pred leti v okviru našega festivala,« pojasnjuje Brlek, čeprav je res, da je del izvirnega greha, ker je skupaj s Placidom Domingom in Lucianom Pavarottijem z nastopom Treh tenorjev leta 1990 na stadionu v Rimu sprožil val komercializacije, na katerem še vedno jahajo mnogi orkestri. Kar je razumljivo, pravi Brlek. »Zahodni orkestri se predvsem borijo za preživetje. Treba je vedeti, da so povsem drugače financirani kot naši, večino sredstev morajo zaslužiti sami, zato prihaja do spoja klasične forme in pop glasbe. In bodimo odkriti, tudi ideja Treh tenorjev je bila zgolj in edino zaslužek.«
Festivalu Ljubljana se na srečo ni treba držati vsakega modnega trenda in komercializacije na vsakem koraku. »Predvsem je treba paziti na kvaliteto. Modni trend je lahko tudi dober. Tudi mi kdaj ponudimo kak orkester, a pazimo, da niso zbrani kar 'z brda z dola'. Pazimo na ozvočenje, imamo najboljše tonske mojstre za mešalno mizo. Ne gre le za zvok, človek za mešalno mizo mora poznati tudi partiture.«
Najdražji izvajalci stanejo pol milijona evrov
Kako najti izvajalca za vrhunec festivala, je to odvisno od financ? Brlek je pragmatičen: »Nikoli ne iščemo vrhunca, razmišljamo o projektih, celem festivalu. Če je vse narejeno, če so temelji postavljeni, se vrhunec izriše sam po sebi. Naša naloga je omogočiti najboljše pogoje za nastop in za bivanje.« Letos se kot vrhunec izrisujejo trije ali štirje dogodki. V prvi vrsti je to Verdijev Reqiuem s Placidom Domingom v vlogi dirigenta. Eden od vrhuncev je gotovo tudi otvoritev z Verdijevo opero Aida pa ameriški pevec Thomas Hampson, eden najboljših baritonistov na svetu. Veliko pričakujejo od orkestra münchenskega radia z zborom bavarskega radia, od opere Traviata v izvedbi Teatra Regio iz Torina, od dveh muzikalov, ki ju bo zapelo in zaigralo gledališče LDM Novaya scena iz Sankt Peterburga. Nastopilo bo Mariinsko gledališče, zaplesala Svetlana Zaharova, povabili so Simfonični orkester iz Shenzhena in Izraelsko filharmonijo z Zubinom Mehto.
In kakšne so cene zvezdnikov? »Na grobo cene velikih dogodkov na Festivalu se gibljejo od 100.000 do 500.000 evrov. Kar je po eni strani drago, po drugi strani pa je treba vedeti, da so cene pogojene s tem, da pride v Ljubljano ekipa, ki ima lahko tudi do 350 ljudi. Najdražje so operne produkcije.« Kaj pa največji Placido Domingo. Je drag? »Zelo. Ampak tako je, če ga hočeš imeti. Drugi stroški so vezani na pot in na hotele. Mi smo resen igralec na področju ljubljanskega turizma in na leto zagotovimo od tri do štiri tisoč nočitev v dražjih hotelih.«
Ja, tudi Ljubljani se pozna porast kulturnega turizma. V tujini je tako že nekaj časa, tipičen primer je Dunaj, kjer turisti na veliko romajo na koncerte in razstave. »Tudi pri nas iz leta v leto raste obisk tujih turistov. Obstaja pač določen odstotek takšnih, ki želijo videti kakšen koncert in zraven kaj dobrega, avtohtonega pojesti in pokusiti naše vino. To so turisti, ki porabijo nekajkrat več kot povprečni obiskovalci Ljubljane. In to so isti turisti, od katerih živijo London, Dunaj in predvsem Salzburg.«
