Ljubljana ima izredno bogato čipkarsko dediščino in tudi danes se v Ljubljani na področju čipkarstva ogromno dogaja. »Imamo 14 klekljarskih društev in skupin, česar nima noben drug kraj v Sloveniji. Na 13 osnovnih šolah učijo klekljanje kot izbirni predmet ali kot interesno dejavnost,« je povedala Afrodita Hebar Kljun, predsednica organizacijskega odbora Čipkarskega festivala Ljubljana, ki ga organizira Prostor za čipke LaceSpace Ljubljana, ta pa deluje v okviru Ustanove za kreativnost iz Ljubljane v sodelovanju z ljubljanskimi klekljaricami.

Ta konec tedna bodo Križanke gostile Čipkarski festival Ljubljana.
Foto: Afrodita Hebar Kljun

Pravila lepega vedenja za plemkinje

Potem ko so leta 2018 prvič organizirali Čipkarski festival Ljubljana in ga naslednje leto kljub omejitvam zaradi korone izpeljali na poseben način, z razstavo čipk v izložbah v mestu, so pritegnili tudi mednarodno pozornost. »Člane društva profesionalnih turističnih vodnikov smo seznanile, da je Ljubljana imela med prvimi v deželi Kranjski čipko, in skupaj smo oblikovali tudi turo Ljubljanske čipkarske sledi, ki jo občasno, tudi med festivalom, izvedejo,« je povedala sogovornica in dodala, da zainteresirane popeljejo po točkah, ki so povezane s čipkarstvom v Ljubljani. »Navadno začnemo pri Zoisovi hiši v Gosposki ulici, kjer je bila prva čipkarska šola. Nadaljujemo do Križank, kjer je bila po vojni ustanovljena šola za umetno obrt in je čipkarski festival v 60. letih prejšnjega stoletja tudi potekal. Nato se sprehodimo čez Čevljarski most, kjer je v hiši na desni strani delovala čipkarska zadruga, in naprej do nekdanje trgovine Dom ob glavni tržnici,« je Hebar-Kljunova na kratko opisala pot.

Festival je že leta 1961 popestrila razstava čipkarskih izdelkov po domačih in tradicionalnih vzorcih. Foto: Arhiv Večer

Kako je čipka prišla v Ljubljano, tudi sogovornica ne ve. »Pravzaprav ni točnega podatka kako je čipka prišla v Slovenijo. Danes si težko predstavljamo, da so tudi v starih časih ljudje, ki so si to seveda lahko privoščili, potovali. Izobraženci, plemstvo in premožni ljudje so imeli stike s tujino in tako je tudi znanje klekljanja prišlo v Ljubljano. Seveda najprej v višje sloje prebivalstva,« je povedala sogovornica in omenila tudi pravila lepega vedenja za plemiško žensko mladino iz leta 1659. V njih je napisano, da je umetnost klekljanja plemiško opravilo in da sodi k dobri vzgoji plemiških deklet. »Iz tega lahko izhajamo, da so v sredini 17. stoletja tudi ljubljanska plemiška dekleta klekljala.«

Leta 1762 prvi popis klekljaric na Kranjskem

Znanje o klekljanju je prehajalo iz roda v rod, saj takrat še ni bilo organiziranega učenja. »Tudi najstarejši pisni vir o klekljanju oziroma čipkarstvu v Sloveniji govori o Ljubljani, in sicer Slava vojvodine Kranjske. V njej je zapisano, da v Ljubljani izdelujejo tudi veliko vrst nizozemskih in beneških čipk, posebni kramarji pa jih raznašajo daleč naokoli,« je povedala sogovornica. Poudarila je dve zanimivi zadevi: »Nizozemske čipke so bile klekljane, se pravi, da so se izdelovale s kleklji, tako kot večino čipk v Sloveniji izdelujemo še danes. Beneške čipke pa so bile šivane. Zanimiv je tudi podatek, da so v tistem času obstajali posebni kramarji, ki so na hrbtu nosili posebne omarice s predalčki, v katerih so bile čipke. To tudi pove, da je morala biti produkcija čipk v Ljubljani res ogromna.«

Junija 1961 je v Križankah potekalo tudi tekmovanje, tekmovalni vzorec pa je bil čipka, podobna dežničku. Foto: arhiv Večera

Leta 1762 so naredili prvi popis klekljaric na Kranjskem. »Treba je povedati, da ta popis ni zajel Idrije, ker je ta zaradi rudnika spadala neposredno pod Dunaj. So pa v Ljubljani takrat našteli 45 klekljaric, 23 v mestnem središču in 22 v Krakovem. Seveda je avtor popisa dopisal, da je klekljaric zagotovo veliko več. Ženske se namreč niso javile, ker so se bale davkov.« Že naslednje leto je sledilo prvo organizirano izobraževanja v Sloveniji, ko je bila ustanovljena ljubljanska čipkarska šola, torej leta 1763. »Še danes Idrijčani radi poudarijo, da je šola v Ljubljani delovala le pet let. Učiteljica klekljanja je bila gospa, ki so jo poslali z Dunaja, iz poročila o njenem delu pa je mogoče prebrati, da je v teh letih izvrstno izobrazila dvesto klekljaric.« Omenjena šola je bila pravzaprav tudi prva ženska poklicna šola na Kranjskem. Že leta 1888 je bila ustanovljena šola za umetno vezenje in šivanje čipk, nekaj let pozneje so ji dodali tudi oddelek za klekljanje čipk. Po drugi svetovni vojni, ko je bila ustanovljena Šola za domačo in umetno obrt v Križankah, ki je predhodnica današnje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, pa so se v njej izobraževale učiteljice klekljanja. »Se pravi učiteljice, ki so potem učile v čipkarskih šolah po drugih krajih Slovenije, tudi v Idriji. Izobraževale so se risarke vzorcev, se pravi dekleta, ki so se potem zaposlila recimo v podjetjih, kot je bilo Dom, kjer so risale vzorce za čipke,« je razložila Hebar-Kljunova in omenila slikarja in pedagoga Zorana Didka, ki je na njej poučeval likovno teorijo. »Tudi učiteljice klekljanja so dobile zelo dobro likovno izobrazbo, kar recimo danes pogrešamo.«