Že več kot četrt stoletja se naša država ukvarja z denacionalizacijskim zahtevkom 82-letne Livije Barbo von Waxenstein Reden, vnukinje graščaka Antonia Codellija, ki zahteva odškodnino za nacionaliziran kompleks gradu Kodeljevo. V zadnjem letu, odkar smo zadnjič pisali o zahtevku, praktično ni bilo napredka oziroma je postopek celo nazadoval. Upravno sodišče je namreč odpravilo odločbo ministrstva za okolje in prostor, s katero je to zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki v naravi predstavljajo park ob graščini Kodeljevo. Zdaj mora ministrstvo o njej ponovno odločiti.
Denacionalizacijski zahtevek na treh koncih
Denacionalizacijskega postopka pa ne vodi le okoljsko ministrstvo, temveč tudi ministrstvo za kulturo in Upravna enota Ljubljana, ki odločata o odškodnini za grad, pristavo, kapelo in zemljišča. Na kulturnem ministrstvu so nam na vprašanje, kaj so v zadnjem letu naredili v zvezi s tem denacionalizacijskim zahtevkom, najprej odgovorili, da je to eden od osemnajstih zahtevkov, ki izmed skupno 1033 denacionalizacijskih zadev še niso rešeni.
Ko smo jih prosili za natančnejši odgovor, da ne bo delovalo, da je zahtevek še eno leto ležal v predalu, se nam je oglasil Boštjan Tadel iz kabineta ministra Antona Peršaka in nam pojasnil, »da ob več kot 98 odstotkih rešenih zadev preostala slaba dva odstotka najbrž ne pomenita, da primeri ležijo v predalu, ampak da gre za res zahtevne primere – pri katerih so pogosti pritožbe in ponovna odločanja«. Zanimalo nas je seveda, ali so torej v zadnjem letu prejeli kakšno pritožbo oziroma morali ponovno odločiti. »Žal je postopek še v teku, zato vam podrobnosti o tem, v kateri fazi je denacionalizacijski zahtevek Codellijevih, še ne moremo posredovati,« so o napredku v zadnjem letu pojasnili na ministrstvu. Podoben odgovor smo dočakali na ljubljanski upravni enoti, kjer prav tako pravijo, da denacionalizacijski postopek še ni končan.
Kje je pisni dokaz, da je bil Codelli Hrvat?
Zahtevek se vsa ta leta vrti okrog vprašanja, katero državljanstvo je imel baron Codelli. Upravna enota je leta 2002 odločila, da je bil leta 1945 jugoslovanski državljan, ne pa tudi državljan Ljudske republike Slovenije. Zaradi zanje neugodne odločitve so se denacionalizacijski upravičenci dvakrat obrnili na upravno sodišče, na katerem so konec leta 2013 pojasnili, da je bil Codelli hrvaški državljan.
»Takrat bi lahko šli na ustavno sodišče in se naprej prerekali, a smo rekli, prav, pa ga imejte za Hrvata, čeprav se moja stranka s tem ne bo nikoli sprijaznila, in začeli denacionalizacijski postopek graditi na vzajemnosti. Od ministrstva za pravosodje imamo dva dopisa, da na področju denacionalizacije obstaja vzajemnost med Slovenijo in Hrvaško. Na ministrstvu za javno upravo pa so rekli, da vzajemnosti ni,« je pred enim letom pojasnila odvetnica Carmen Dobnik, ki zastopa Codellijeve potomce.
A tudi pisnega zagotovila, da je bil Codelli hrvaški državljan, ni. Dobnikova je od hrvaškega notranjega ministrstva pred enim letom sicer prejela odgovor, da obstajajo zaznamki v arhivih, da je leta 1937 v Podturnu pri Čakovcu Codelli prosil za domovinsko pristojnost, kar je današnje državljanstvo, vendar ji dokumenta niso poslali. Ali je ta dokument pozneje pridobila, nam ni uspelo izvedeti, saj nam kljub obljubam in več prošnjam Dobnikova na vprašanja ni odgovorila.
Denacionalizacijski upravičenci za kompleks Kodeljevo zahtevajo odškodnino v obliki državnih obveznic. Njihov cenilec je odvzeto premoženje ovrednotil na okoli 1,5 milijona evrov. Tudi če bi upravičencem z zahtevkom uspelo, bi bila lahko pot do denarja trnova, saj bi lahko Slovenski državni holding, ki izplačuje odškodnine, plačilu v obliki obveznic oporekal in zahteval vračilo v naravi.
