V Ulici Ljubljanske brigade praktično ni stanovalcev, pač pa je veliko naslovov podjetij, čeprav je imela v svoji zgodovini tudi že pomembnejšo vlogo. Zgradili so jo v sedemdesetih letih preteklega stoletja, tik preden so začeli širiti Celovško cesto. Njen namen je bil, da je bila v času gradnje Celovške obvozna cesta v smeri proti Gorenjski. Po Ljubljanski brigadi so jo poimenovali leta 1980.
Nepomembna ulica z imenom pomembne brigade
A če že ulica ni nič kaj zanimiva cesta z mnogimi parkirišči in poslovnimi stavbami, je brigada, po kateri se imenuje, še kako pomembna. Prav Ljubljanska brigada je bila namreč tista, ki je 9. maja 1945 vkorakala v osvobojeno Ljubljano. Toda po Ljubljani se ni imenovala zaradi osvoboditve, temveč zato, ker je nastala večinoma iz Ljubljančanov. Kot Deseto slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado so jo ustanovili 11. septembra 1943 v vasi Golo nad Iško vasjo. To je bilo štiri dni po kapitulacije Italije in Ljubljana je bila za kratek hip osvobojena žičnega obroča.
Kot je napisal Milan Merčun v članku o tej brigadi v zborniku Ljubljana v borbi, so to Ljubljančani izkoristili, da so se množično odpravili na osvobojeno ozemlje v okolici Iga. »Še isti dan okoli štirih popoldne smo začeli odhajati. Po dva, po trije skupaj s tramvajem do Karlovškega mostu. Eden iz naše skupine je manjkal in ponj smo šli k frizerju, kjer je bil vajenec. Slekel je haljo in čez dobro uro je bil že onstran bloka,« je opisal odhod Ljubljančanov v partizane. Stražarnice in bunkerji, ki so obdajali Ljubljano, so bili že prazni, prav tako skladišča, od koder so meščani pobrali vse, kar se je dalo, od oblačil, obutve do živil pa tudi orožje. Borivoj Lah - Boris v knjigi Ljubljanska brigada ocenjuje, da je v tistih dneh iz Ljubljane odšlo okoli 7000 ljudi. Seveda niso vsi odšli v partizane, a bilo jih je dovolj, da so ustanovili Ljubljansko brigado, katere prvi poveljnik je bil Rudolf Hribernik - Svarun in je imela ob ustanovitvi tisoč članov. Preostanek vojne se je brigada borila večinama na Dolenjskem in v Beli krajini, nekaj časa tudi na Hrvaškem. Ena večjih bitk z veliki izgubami je bila na Veliki Ilovi Gori, kjer danes stoji spomenik padlim borcem brigade.
»Jutri bomo jedili pri Figovcu!«
A najpomembnejša bitka brigade je bila bitka za Ljubljano, ki se je začela 7. maja 1945, ko je brigada skupaj z drugimi silami NOB napadla zadnje nemške obrambne linije. Borivoj Lah - Boris o tem navaja pričevanja borcev Ljubljanske brigade, ki so si srčno želeli osvoboditi svoje mesto: »Sovražnik je obsipal graščino Lisičje severno od Lanišča in okolico s topovskimi granatami, kar tistih, ki so bili v njem, ni motilo. Dva borca 10. brigade sta v kuhinji mimo jedla. Zaklicala sta mi, naj si kar sam postrežem. Naložil sem si izdaten obrok. 'Fantje, gremo naprej in jih zapodimo!' je rekel nekdo. 'Jutri bomo kosili že pri Figovcu, večerjali pa pri meni doma v Mostah!' Smejali smo se njegovim besedam in jih nismo jemali resno. Toda naslednjega dne smo bili že resnično v Ljubljani, čeprav na žalost brez njega.« Brigada je zjutraj v mesto vkorakala po Dolenjski cesti, čez Karlovški most proti središču mesta do Magistrata, kjer so obesili zastavo in oznanili osvoboditev.
