Jeseni 2019 je možakar na dveh šolah iskal 16-letno dekle in se nato nekega dne prikazal pred zbornico v šoli, ki jo je obiskovala. Nekaj časa je tam postaval, nato pa svetovalnemu delavcu izročil kuverto, češ naj ji jo preda. Rekel je, da je prijatelj njenega očeta in bi ji rad predal fotografije iz otroštva. Svetovalnemu delavcu se je vse skupaj zdelo čudno, kuverto je odnesel ravnateljici in skupaj sta jo pregledala. V njej so bili pismo, v katerem je moški zelo nazorno opisoval čustva do dekleta, listek z njegovo telefonsko številko in DVD – tudi fotografije na njem sta pogledala. Ravnateljica je vse skupaj predala mami dijakinje, ki se je zelo prestrašila. Moškega je poznala, saj je njeno hčer, ko je bila ta stara štiri leta, spolno napadel in bil zato tudi obsojen. Šla je na policijo in stekel je kazenski postopek: lani so ga zaradi kaznivega dejanja zalezovanja obsodili na pogojno kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let.
Tajnost kršena, vendar ...
Obtoženi se je pritožil na višje sodišče in to je sodbo potrdilo, nato se je z zahtevo za varstvo zakonitosti obrnil še na vrhovne sodnike. Trdil je, da je ravnateljica kršila njegove ustavne pravice, ker je DVD pregledala, še preden ga je videlo dekle, njeni starši ali policija. In da je zato DVD nedovoljeni dokaz, ki ga na sojenju ne bi smeli upoštevati. Kot je opozarjal, je bil na njem napis, iz katerega je bilo jasno, da gre za zasebni predmet 16-letnice, zato ravnateljica ni imela nobenega razloga za sum, da je zaradi tega ogrožena varnost dijakinje. Tudi tožilcu je očital, da ravnateljice ni kazensko preganjal, kritiziral pa je še sodnico, ki je med javno razglasitvijo sodbe prebrala povzetek njegovega pisma. Češ da ni imela dovoljenja avtorja in je zatorej kriva kaznivega dejanja nedovoljene objave zasebnega pisanja.
O domnevnih kaznivih dejanjih tožilca in ravnateljice vrhovni sodniki sploh niso razpravljali. Pojasnili so mu, da se v zahtevi za varstvo zakonitosti presoja le zakonitost konkretne sodbe, argumente proti sodnici (in tudi zahtevo za varstvo zakonitosti) pa zavrnili, češ da je bilo pismo zakonito pridobljeni dokaz oziroma kar eden od ključnih dokazov, zato je bilo navajanje vsebine utemeljeno.
In še glede bistvenega očitka obsojenega, da DVD predstavlja nezakoniti dokaz. Večina članov sodnega senata je menila, da je ravnateljica res posegla v njegovo pravico do varstva tajnosti pisem. A to še ne pomeni, da je njena poteza, da kuverto preda dekletovi mami, nezakonita. Po črki družinskega zakonika namreč v primeru, da je treba otroku nekaj vročiti ali mu sporočiti, to lahko vročimo ali sporočimo enemu od njegovih staršev. Prav tako ni bilo nič narobe, da je mama DVD (vsebina katerega se ji je zdela sporna in obremenjujoča, o čemer so se pozneje strinjali tudi sodniki) nato predala policiji.
Ločeno mnenje: ravnateljica ravnala zakonito
Vrhovna sodnica Barbara Zobec je v pritrdilnem ločenem mnenju poudarila, da po njeni oceni ravnateljica ni ravnala nezakonito, ko je pregledala vsebino pisma. Opozorila je na obsojenčevo nenavadno vedenje pred zbornico, da je (odprto) pismo izročil prostovoljno in da je vsebina, ki je bila tudi po oceni svetovalnega delavca neprimerna, utemeljevala vpogled v DVD. Ravnateljica tega ni storila iz osebne radovednosti, ampak zato, ker mora poskrbeti za varnost otrok med bivanjem v šoli. In odlašanje bi lahko ogrozilo otrokovo varnost.
»Za učiteljski kader se pri posegih v zasebnost zaradi zagotavljanja varnosti otrok ne zahtevajo dokazni standardi kot pri ukrepanju organov pregona ali sodišča. Predvsem pa so učitelji v času, ko je otrok v šoli, dolžni varovati njihovo integriteto tudi pred ravnanji, ki ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja in je zato angažiranje policije izključeno, a je takšne narave, da lahko prizadene otroka. To še posebej velja za medvrstniško nasilje, tudi prek pisem ali elektronskih sporočil, sistemsko izključevanje, poniževanje, sramotenje, kjer je učiteljski kader ne samo upravičen, temveč tudi dolžan ukrepati. Nesprejemljivo bi bilo, da bi učitelji pri reševanju teh primerov klicali na pomoč starše in pri njih iskali dovoljenje, ali smejo poseči v zasebnost otroka,« je zapisala Zobčeva. Tudi če bi ravnateljica sama klicala policijo in ji izročila sporno gradivo, ne bi šlo za dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, je dodala.
