Življenje 34-letnega Jureta Ribnikarja je ugasnilo 3. avgusta 2019 med turo na 2589 metrov visoki Spodnji Rokav. Tja sta se odpravila z Nejcem Kuharjem. Poznala sta se kakšnih pet let, veliko sta skupaj trenirala in hodila v hribe. »Zgodaj zjutraj sva se odpeljala v Vrata. Tura je potekala kot običajno, hecanje, debata, slikanje, uživala sva. Jure je bil nasmejan kot vedno,« je na sodišču opisoval Kuhar, od katerega pokojnikovi najbližji terjajo 46.000 evrov odškodnine.
»Prišla sva do stopničastega krušljivega sveta, kjer je treba paziti na vsak korak, kamor stopiš, na vsako skalo, ki jo primeš. Zmenjena sva bila, da se bova na polici privezala, do takrat to ni bilo potrebno. Jaz sem bil že na polici, on pa nekaj metrov pod njo. Zaslišal sem stok, ne vem, kaj mu je botrovalo. Ko sem se obrnil, se je Jure že kotalil po pobočju. Vpil sem: 'Jure, Jure, ustavi se,' a je že pridobival hitrost. Ustavil se je na mali polički kakih 30 metrov pod mano. Začel sem se spuščati, da bi prišel do njega, a je lezel dol s police. Pri miru bodi, pri miru bodi, sem klical, a se ni več zavedal, njegovi gibi so bili nenadzorovani. S police je padel nekaj deset metrov navpično v globino,« je pretresen opisoval. Bil je v šoku. Po telefonu je skušal poklicati pomoč, a ni bilo signala, zato se je hotel premakniti na odprt teren. Potem je videl ljudi, ki so šli na Škrlatico, povedal je, kaj se je zgodilo in prosil, naj kličejo 112. »Prišel je helikopter, reševalec se je spustil do Jureta, tudi mene so potegnili ven.«
»U izi plezarija«
Večer pred nezgodo je Jure staršema, s katerima je živel v hiši v Seničnem pri Tržiču, povedal le, da gre s Kuharjem proti Julijcem. Sklepala sta, da gresta na gorski tek, sta povedala na sodišču. Tudi ko se je Kuhar oglasil po nesreči, po njunih besedah plezanja ni omenjal in tudi sicer sta imela velike težave, da bi dobila kako informacijo o nesreči. Ko pa sta novembra 2018 prvič vpogledala v sinov telefon, sta našla SMS-sporočilo, ki ga je večer pred tragedijo Kuhar napisal Juretu. Spraševal je, ali gre z njim v hribe, da gre za strmine in divjino, kjer je teren skrotast (skalnat in razčlenjen, op. avt.) in na vrh vodi brezpotje. Ter da je zadnjih deset metrov plezalnih in ga bo naučil varovanja: »Pokazal ti bom, kako me boš pozihral, nič težkega, bo taka u izi plezarija.«
»Jure se z alpinizmom ni nikoli ukvarjal. Tu pa je bil govor o turi prve, druge, celo tretje težavnostne stopnje … Če bi sinu enkrat omenil, da bo moral biti tam zgoraj alpinist in poskrbeti sam zase, sigurno ne bi šel. V to je bil porinjen. Gor ga je peljal čisto nepripravljenega. Kaj pa, če bi se Kuharju kaj zgodilo? Kako bi moj sin prišel dol? Bil je gorski tekač, tudi vrhunsko pripravljen, ampak alpinist pa ni bil,« je pričala pokojnikova mama. Z možem in hčerjo je prepričana, da je bil Jure zelo previden človek, ki ni tvegal po nepotrebnem. Tožniki so tudi prepričani, da se je nesreča zgodila drugje, kot trdi Kuhar. V izstopnem kaminu, kjer je potrebno alpinistično varovanje. Prav tako menijo, da Jure ni imel ustrezne plezalne opreme in da ga je Kuhar v gore peljal v vlogi vodnika.
Kuhar: Šlo je za nesrečni dogodek
Toženi je vse to zanikal. Kot je dejal, je res izkušen alpinist, a bila sta enakovredna člana ekipe. »Vedno, ko smo kam šli, se je vsak od nas zavedal, da gremo kot kolegi, da je vsak odgovoren zase in da mora povedati, če se ne počuti dobro, če ima kakšne zadržke, če ga je strah. Zaupali smo si. Prepričan sem, da sva vse naredila za svojo varnost. Šlo je za nesrečni dogodek, nesrečni korak, oprijem, izgubo ravnotežja, ne vem …« je dejal Kuhar.
Zanikal je, da se je nesreča zgodila drugje – v tem primeru da bi Jure padel v drugo smer. Za Jureta je dejal, da je bil adrenalinec, pogosto je hodil po robu. »Prijatelji smo mu večkrat rekli, naj pazi nase,« je dejal. O tem je sodnica Jasna Svršina povprašala tudi Matjaža Mikloša, navdušenega športnika, ki je oba poznal. »Jure je bil adrenalinski človek, ekstremist. Večkrat nam je pravil, kaj vse se mu je zgodilo z jadralnim padalom, imel je veliko zgodbic. Ko se je kaj šel, se je šel 'ornk'« je izjavil.
Po njegovi oceni je bil turo na Spodnji Rokav povsem sposoben opraviti. Z Miklošo sta treninge gorskega teka opravljala na Begunjščici, Vrtači, Palcu, kjer so prav tako odseki prve in druge težavnostne stopnje. In ko tek ni več mogoč, si je bilo treba pomagati z rokami kot na Spodnjem Rokavu.
