»Andrej Vrščaj je kriv, da je 1. februarja 2020 umoril Vinka Pekliča. Pod pretvezo, da bi mu pokazal, kako se razcepijo grčava drva, je Pekliča zvabil na vrt, kjer sta že pred tem sekala drva. Tam je Pekliča, ko on tega ni pričakoval, z eno roko močno prijel, z drugo pa pograbil sekiro in ga z njo petkrat močno udaril po zatilju. Po prvih dveh udarcih je Peklič padel na tla, zatem so sledili še trije. Zaradi presekanine, ki je segla vse do hrbteničnega kanala, je izkrvavel in umrl. Iz malomarnosti pa je Vrščaj poškodoval tudi mamo Nežo, ki jo je dvakrat tako močno odrinil, da je padla po betonskih tleh terase in si pri tem zlomila koželjnico,« je predsednica senata Marjana Toplovec Dolinšek začela brati sodbo, s katero je Vrščaja obsodila na enotno kazen 23 let in dva meseca zapora. To pa je le tri mesece manj, kot mu je prvostopenjsko sodišče dosodilo lani.
Šlo je za zahrbten umor
Vrščaj se je ves čas postopka branil s svojo različico dogodka. Vztrajal je, da sta s pokojnim tega dne skupaj sekala drva, po kosilu, ko sta hotela razcepiti še nekaj drv, pa je Peklič na vrtu prvi napadel njega. Sam da se je zgolj branil, ker se je zbal za svoje življenje. »Žal mi je, da je prišlo do tega, in tudi mame nisem namerno poškodoval. Pravzaprav se tega, da sem jo odrinil, da je padla, takrat sploh nisem zavedal,« je včeraj zatrdil Vrščaj, medtem ko je poprej govoril tudi o tem, da mu je to, da mora Pekliča ubiti, naročil neki skrivnostni glas.
Na prejšnjih sojenjih je omenjal tudi, da ga je takrat zajela panika, da je imel prisluhe in privide. A po pripovedovanju prič in predvsem sledeh poškodb na zatilju sodišča ni prepričal. Peklič je namreč dobil pet močnih udarcev s sekiro v zatilje, kar pomeni, da je šlo za zahrbten umor, kot mu je tožilstvo očitalo v obtožnici. Po prvih dveh udarcih s sekiro se je Peklič še poskušal braniti in je nagonsko dvignil roko, pri čemer mu je Vrščaj s sekiro poškodoval tudi enega od prstov. Potem je omagal in padel, Vrščaj pa mu je zadal še tri udarce. Presekanina, ki je segala deset centimetrov v hrbtenični kanal, je bila zanj usodna. Izkrvavel je na kupu drv in umrl, še preden so reševalci prispeli na kraj dogodka. Vrščaj pa se je takoj po krvavem zločinu usedel v avto in se odpeljal.
Pozno popoldan, ko je že prečkal slovensko-avstrijsko mejo, se je sam predal tamkajšnjim policistom, ti pa so ga predali našim možem v modrem. Vse od takrat je v priporu. In bo v priporu ostal do pravnomočnosti sodbe. Prva je bila razveljavljena, ker naj sodišče ne bi dovolj raziskalo ozadja dogajanja pri Vrščajevih. Predvsem je moral senat še enkrat raziskati, ali je umoru res botrovala jeza obdolženega, ki naj bi jo gojil do žrtve. Peklič naj bi se namreč posmehoval Vrščaju, ker je prijateljeval z »Bosančkom«, kot naj bi imenoval njegovega prijatelja. V ponovljenem sojenju so zato ponovno zaslišali vse priče in tudi sodne izvedence. Čeprav mnenja psihiatrov glede Vrščajeve prištevnosti niso bila povsem enotna, je senat presodil, da je zagotovo najbolj verodostojno mnenje komisije medicinske fakultete, ki pri Vrščaju ni ugotovila psihoze, temveč mešano osebnostno motnjo. Prištevnost v času dogodka pa je bila zgolj okrnjena. Prav tako senat ni štel za verodostojno izpoved Neže Vrščaj, saj je ta v želji, da bi sina čim bolj razbremenila, svoje izjave ves čas spreminjala in jih prilagajala, na koncu pa je svojega pokojnega prijatelja prikazala v povsem drugi luči. Dejala je celo, da je bil precej hitre jeze, čeprav so priče, ki so žrtev poznale, to zanikale.
Je pa senat pri izreku kazni upošteval nekatere olajševalne okoliščine. Poleg te, da je bila pri njem ugotovljena osebnostna motnja in je bila njegova prištevnost okrnjena, tudi to, da še ni bil kaznovan, ves čas sojenja pa je dogodek obžaloval in se za vse gorje opravičil tudi mami.
