Štiričlanska družina iz Nizozemske je poleti 2013 obiskala plezalni poligon Pustolovskega parka Bled. Adrenalinski park je razdeljen na pet težavnostnih stopenj, obiskovalci pa navadno začnejo pri najlažji. Družina je vaje na prvi, rumeni stopnji izpustila, nato je uspešno opravila vse vaje na oranžni in zeleni stopnji. Na naslednji, modri, pa se je zgodila nesreča. Triinpetdesetletna turistka je padla skoraj sedem metrov globoko. Z zadnjico je treščila ob zemljo, z nogami pa ob skale, z glavo navzdol. Hudo se je poškodovala, okrevanje je bilo težko, nekaj časa je bila celo priklenjena na invalidski voziček. Zoper pustolovski park oziroma zavarovalnico, pri kateri ima park sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, je vložila tožbo z zahtevo po nekaj več kot 183.000 evrih odškodnine. Prvostopenjsko sodišče jo je zavrnilo, prav tako višje sodišče. A po sklepu ustavnega sodišča bodo morali sojenje ponoviti.
Ekonomski interes nad varnostjo?
Nizozemka je omahnila v globino zato, ker se je napačno pripela. Vse tri varovalne karabine je pripela na črno elastično vrv, ki pa ni bila varovalna in njene teže ni zdržala. Odvetniška družba Krapenc in odvetniki je bila v tožbi kritična, da park ni opremljen z varovalnimi mrežami. Navedla je tudi, da jim je inštruktor način uporabe naprav le na hitro in površno pojasnil. Možnih poškodb in nevarnosti ni omenjal, tudi upravljalec park oglašuje kot popolnoma varen, kar da je očitno zavajanje. Če bi vedela za nevarnost, se aktivnosti ne bi udeležila, piše v tožbi. In še, da je izjavo o izvajanju aktivnosti na lastno odgovornost dobil in podpisal le njen partner. Prav tako nihče tožnici ni razložil, da lahko vajo prekine in da jo lahko inštruktorji po lestvi spravijo na tla. Zato je usodno vajo kljub strahu in vrtoglavici zaradi višine poskušala izvesti do konca.
Inštruktorja takrat sicer ni bilo zraven. Pri prejšnji vaji je Nizozemki na tla padlo pokrivalo in rekel je, da ga bo nesel na recepcijo. Tožnica je prepričana, da je šel tja zato, da bi preveril, ali je prišel kak nov obiskovalec, in mu prodal vstopnice. Za 13 obiskovalcev so bili zadolženi trije inštruktorji. Delali so vse, sprejemali turiste, prodajali vstopnice, izdajali opremo, razlagali varnostna pravila, nadzorovali vaje. Kritičnega dne je pri upravljalcu parka prevladal ekonomski interes nad varnostjo obiskovalcev, piše v tožbi.
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo turistki razumljivo pojasnjeno, kako se mora pripeti in da se lahko v primeru težav obrne na inštruktorja. Ugotovilo je, da je bila na drevesu pritrjena tabla z označbami, kako, kam in s katero vrvjo se je treba vpeti. Po mnenju sodišča bi morala tožnica sama presoditi in se odločiti, katerih vaj se bo lotila, saj se sama najbolj zaveda svojih sposobnosti. Ko jo je postalo strah, pa bi morala obvestiti inštruktorja. Ali je izvedbo vaje neposredno nadzoroval, ni pomembno, morala bi ga pač poklicati in počakati nanj. Ker pa tega ni storila in je nadaljevala ter se napačno pripela, je prišlo do padca, je sklenilo sodišče.
Brez izvedenca ne bo šlo
Višje sodišče je temu sledilo, se je pa za tožnico bolje izšlo na ustavnem sodišču. Ključna je bila (ne)postavitev izvedenca. Tožnica je že od začetka predlagala, da izvedenec poda strokovno oceno o ustreznosti varnostnih ukrepov v parku in o vplivu strahu ter panike na ravnanje povprečnega uporabnika z razpoložljivo varnostno opremo. Okrožno sodišče je za to delo pooblastilo Fakulteto za šport, a je dobilo odgovor, da nimajo potrebnega znanja in da za to področje ni imenovan noben sodni izvedenec. Priporočili so, naj se sodišče obrne na planinsko zvezo ali združenje gorskih vodnikov. A sodišče tega dokaza potem sploh ni izvedlo, češ da ima tudi brez tega dovolj dokazov za svojo odločitev.
Ustavno sodišče je na koncu odločilo, da je bila zavrnitev izvedenca glede strahu in panike utemeljena, kar zadeva vprašanja varnosti, pa ne. Glede tega se je sodišče oprlo le na izpovedi prič, ki pa so vse tesno povezane s parkom. Gre za direktorja, konstruktorja in inštruktorje, ki ne morejo nadomestiti nevtralnega in nepristranskega izvedenca. Po oceni ustavnega sodišča bo imelo izvedensko mnenje odločilen vpliv na odločitev sodišča o upravičenosti do odškodnine, zato bi bila brez njega tožnici kršena pravica do poštenega sojenja. Če v ponovljenem sojenju v Sloveniji ne bodo našli primernega izvedenca, ga bodo morali poiskati v tujini.
