V začetku lanskega februarja je v beograjskem zaporu v Padinski Skeli nasilne smrti umrl 74-letni upokojenec Stanimir Brajković. Tožilstvo zaradi umora v sostorilstvu preganja tri mladeniče, s katerimi si je delil celico. 20-letni Srećko ter 21-letna Saša in Dalibor na sodišču v Beogradu krivde niso priznali.
Krivdo valijo eden na drugega, pa tudi na petega zapornika, ki je bil z njimi v celici, a v primeru sploh ni obtožen. Tožilstvo jim očita, da so moškega brcali, tepli, ga mučili z ročajem metle in ga silili k pitju urina. Ni jih upal zatožiti, ker so mu grozili s smrtjo. Zaposleni naj ne bi nič opazili, na zatožni klopi se jih je znašlo pet, ki naj bi vedeli, kaj se dogaja, a so gledali stran.
Bes zaradi kave
»Stanimir mu je polil kavo, N. L. ga je grdo pogledal, a je skuhal svežo. Deda je polil tudi to in takrat je N. L. skočil nanj, ga udaril, ga začel dušiti in ga položil na tla,« je o prvem napadu na 74-letnega upokojenca pričal obtoženi Srećko Stefanović. On, Saša in Dalibor so ju spravili narazen, N. L. pa jih je prosil, naj ga ne zatožijo komandirju. In ga niso. Nekaj dni kasneje je imel Stanimir zaradi večje rane povito glavo, saj naj bi padel, še enkrat pa naj bi mu »spodrsnilo« na stranišču, kjer ga je trojica obtoženih umora tudi našla.
Srećko naj bi se s Stanimirjem celo spoprijateljil, saj se mu je gospod zasmilil.
Dušenje z blazino
»Med enim kosilom je Daliborju po nesreči prevrnil pladenj s hrano. Dalibor je začel kričati nanj, začela sta se prerivati. Takrat je rekel, da ima tega maltretiranja dovolj in da bo nasilje prijavil,« je še pričal obtoženi Srećko. Dve uri kasneje naj bi se začela Dalibor in Stanimir tepsti, Dalibor naj bi ga vrgel po tleh, skupaj s Sašo naj bi nekaj minut »skakala« po njem, pridružil naj bi se jima tudi N. L. Podobnih brutalnih napadov naj bi bilo še več, Saša naj bi gospoda še dušil z blazino, Srećko pa pravi, da je upokojenca spodbujal k prijavi nasilja. Nekaj dni pred njegovo smrtjo je opazil hujše poškodbe na njegovem prsnem košu, a se je ostala trojica kljub temu še večkrat spravila na 74-letnika. Med drugim naj bi mu glavo potiskali v vedro vode, s čimer naj bi si zagotovili, da jih ne bo zatožil zdravnici. Na določeni točki so zaposlene vseeno poklicali na pomoč, Stanimirja pa so takrat odpeljali.
Paznik ni hotel nič slišati
Pričal pa je tudi Saša Stanković, ki je Srećkovo zgodbo označil za kup laži. Gospoda naj bi namreč maltretirala prav Srećko in N. L., ne pa on in Dalibor. Polivala naj bi ga z ledeno mrzlo vodo in ga boksala. Vsaj enkrat naj bi ga tudi skušala zadušiti z blazino, N. L. pa naj bi starejšega gospoda tudi silil k delanju počepov. Doslej o nasilnosti N. L. ni spregovoril, ker naj bi ga bilo zelo strah. Tretji obtoženi Dalibor Petrović je Saševo različico poteka dogodkov potrdil. »Stanimir ni mogel več govoriti. Dal sem mu papir in svinčnik, on pa je nanj napisal »pomoč«. Sporočilo sem predal komandirju, prišel je do nas in nas vprašal, kdo se spravlja na gospoda. Rekli smo, da nihče, on pa je potem odšel. Da imajo težave v sobi, naj bi zaupal še enemu pravosodnemu policistu, a ga ta ni hotel poslušati.
Na sodišču je pričal tudi sin umorjenega, Zoran Brajković. Povedal je, da mu je takratni upravnik zapora dejal le, da je oče umrl, ker je bil star in mu je odpovedalo srce. »A ko sem šel pogledat truplo, sem opazil več poškodb glave. Na čelu je imel rane, zatečeno je bilo tudi eno od očes,« je povedal. Zanikal je, da bi ga pred odhodom v zapor prizadela možganska kap, je pa imel težave s srcem.
