»Ko vam policist nekaj ukaže, se pasivno predate. Vsako ravnanje zoper to doktrino, če je bila aretacija s strani policista opravljena zakonito, je sankcionirano,« je sodnik Martin Jančar razložil 31-letnemu Ljubljančanu Klemnu Rajnarju. Zakaj? Ker je maja lani doživel bližnje srečanje s policisti in se povsem neprimerno odzval. Ne samo, da se je pognal v beg in z vratolomno vožnjo ogrožal vse okoli sebe, pač pa se je policistoma, ko je že padel v njune roke, na vse kriplje upiral in ju celo lažje poškodoval. Zaradi preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, nevarne vožnje in še nekega drugega nasilnega izpada ga je Jančar obsodil na tri leta zapora.
Vse se je začelo 22. maja lani ponoči, ko je Rajnar nekega moškega zbrcal s skuterja in ga pretepel, tudi s pištolo po glavi. Zahteval je, naj gre na kolena in prosi za življenje, nato pa ustrelil mimo njega. Na sodišču se je izkazalo, da je tisti večer skupina mladih pijančevala v neki ljubljanski garaži in Rajnarja izzivalno spraševala o posilstvu nekega dekleta, kar so prebrali na spletu. Zaradi tega naj bi poleg že omenjenega napadel še enega: zagrozil naj bi mu s pištolo in z besedami, da ga bo ubil ter da naj gre v prtljažnik njegovega avta. Nakar naj bi mu zaklical »bejž«, in ko je moški res stekel, je za sabo slišal dva strela. Tudi ta očitek je bil sprva del obtožnice, a je oškodovanec na sodišču umaknil zahtevo za pregon.
Vse to je bil vzrok, da je policija Rajnarja iskala. Tri dni po nočnem incidentu ga je policist slučajno zagledal za volanom fiata 500 na Trgu OF (mimogrede, avta sploh ne bi smel voziti, ker mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje). Rajnar se je pognal v divji beg, ki je vključeval vožnjo po nasprotnem voznem pasu, skozi rdečo na semaforju, rinil je mimo kolone, da je na enem od avtov odbil bočno ogledalo. Ko so ga le ustavili, ni hotel iz avta, ko so ga hoteli izvleči, se je uprl. Policist Boris Ačko je uporabil strokovni prijem, davljenje od zadaj, a je dobil tako močan udarec v prsi, da je padel. Policistko Matejo Müller, ki ga je hotela zagrabiti, pa je prijel za roko in ji jo močno potisnil na hrbet. Spet je sledil beg, a ko ga je Ačko dohitel, je spet dobil udarec v prsni koš, da je udaril ob steno bližnje garaže. Tudi ko je bil že vklenjen, je razgretež policistu grozil, naj dobro premisli, ali ga bo prijavil. Policistki pa v pozdrav pomagal s sredincem.
Hotel le pobegniti
Zagovornik Miloš Zarić je v končnem govoru priznal, da ima obtoženi »težave, ki so posledica težkega otroštva«. A da je bil že večkrat deležen policijskega nasilja, ki ga ni z ničimer izzval, in da je bila zato njegova edina reakcija beg. Opozoril je na ugotovitev sodne izvedenke dr. Alenke Sever, da je bil »njegov glavni impulz, da pobegne«. Po odvetnikovem prepričanju pa pri tem ni imel namena nikogar poškodovati. V tem primeru bi bile poškodbe drugačne. Policista ga pač nista znala obvladati, ko je hotel pobegniti, situaciji nista bila kos. In, tako Zarić, o poškodbah policistov se govori pretirano, v resnici so bile le minorne.
Sodnik pa o krivdi ni niti malo podvomil. Sledil je predlogu tožilke Helene Zobec Dolanc glede višine kazni. Le za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi mu je prisodil dva meseca manj. Ker da je bilo »na obeh straneh več elementov, ki niso del racionalnega ravnanja«. »A če ne bi bilo upiranja, poškodb zagotovo ne bi bilo,« je bil jasen. Da je pri strokovnem prijemu policist dobil udarec v prsni koš, se mu za razliko od odvetnika zdi čisto možno. Verjetno ga policist ni opravil pravilno. »Sicer pa proti policistom nimate kaj zamahovati,« je bil še jasen Jančar. Policista je s premoženjskopravnima zahtevkoma (Ačko je terjal 3000 evrov, Müllerjeva pa 11.000) napotil na pravdo.
