Pred skoraj natanko dvema letoma, 3. maja 2023, je takrat trinajstletni Kosta Kecmanović na svoji osnovni šoli Vladislava Ribnikarja v Beogradu s pištolo ubil devet vrstnikov in varnostnika, še nekaj oseb pa ranil. Fant zaradi svoje starosti, meja je pri 14 letih, za pokol ni kazensko odgovarjal, je pa sodišče konec lanskega leta obsodilo njegove starše. Vladimirja Kecmanovića zaradi povzročitve splošne nevarnosti ter zlorabe otroka na 14 let in pol zapora, njegovo ženo Miljano pa zaradi zanemarjanja in zlorabe otroka na tri leta.
Za masaker je kriva šola
Proti njima in Kosti poteka še pet civilnih postopkov, v katerih odškodnino zahtevajo bodisi preživele žrtve streljanja bodisi družine pokojnih. Po njihovem mnenju sta namreč soodgovorna za posledice dejanj svojega otroka. Pred dnevi se je končal tisti, ki ga je sprožila v streljanju ranjena učiteljica zgodovine Tatjana Stevanović. Odškodnino zahteva za nematerialno škodo zaradi posledic bolečin, strahu, zmanjšanja življenjske aktivnosti.
Vladimir Kecmanović je na sodišču ponovil, da sočustvuje tako z učiteljico kot s starši ubitih otrok, tako kot oni pa bi rad tudi sam izvedel, zakaj je njegov sin izvedel masaker. Znova je zatrdil, da z ženo nista kriva in odgovorna za njegova dejanja, ter poudaril, da sam krivi šolo. »Tam je preživel največ časa, pa ni nihče ničesar opazil. Naša družina ne prihaja iz nekega ruralnega okolja, on je bil dober otrok,« je izpostavil pomen izobrazbe in statusni položaj družine.
Bomba, strup, pištola?
»Znakov za množično streljanje ni bilo. Ni kazal znakov nasilja, kakor tudi ne, da bi bilo z njim kar koli narobe. Temu se v psihologiji reče fenomen črnega laboda,« je skozi solze poučil prisotne v dvorani. Večkrat je ponovil, da se ne čuti krivega za sinovo dejanje, da je bil sam vedno na voljo svoji družini. »Če bi bil kriv, me gotovo ne bi bilo tukaj,« je še dal vedeti. »Sam se je odločil za zločin. Nanj nisva vplivala, zanj tudi nisva vedela,« se je v preteklosti večkrat branil in vztrajal, da je sina vzgajal v dobrega človeka. Mimogrede je še navrgel, da naj bi sin skušal najprej sestaviti bombo, ko ta ni delovala, naj bi se odločil, da bo sošolce zastrupil, na koncu pa se je vendarle odločil za strelno orožje.
»Rekel sem mu, naj puške nikoli ne uperja v druge ljudi,« pa je pričal o obiskih strelišča s sinom. Tja ga je peljal trikrat, tako druženje je odobravala tudi mama. Poleg streljanja je za svoje hobije naštel še potapljanje, podvodno fotografijo, košarko, z naslednjo izjavo pa šokiral zbrane v dvorani: »A mi je sin zdaj vse to vzel.« Tako kot Kosta je tudi on že vse od tistega krvavega dne v priporu. Potrdil je, da je imel doma orožje, a da je bilo primerno pospravljeno in zaklenjeno, šifro pa da je imel samo on. Kar več kot očitno ni res, saj je trinajstletnik pobijal ravno z njegovima pištolama, ki mu ju je vzel iz omare. Kosta je sicer zadnji dve leti zaprt na oddelku za psihiatrijo na pediatrični kliniki v Beogradu. Po poročanju srbskih medijev njegovo sobo varujejo policisti, z zunanjim svetom pa nima stika. Po navedbah sodnih izvedencev je bil v času streljanje prišteven, in se je torej zavedal, kaj počne.
