48-letni bosanski državljan Viktor Trivunović (prej Čavić) je celjski okrožni sodnici Marjani Topolovec Dolinšek pojasnil, da si je priimek spremenil, ker so ga vsi povezovali z njegovimi preteklimi kaznivimi dejanji. Tudi z novim priimkom mu ne kaže najbolje, je pa tokrat krivdo za ropa takoj priznal.
Njegov zagovornik, odvetnik Jože Petek, je že na začetku naroka izrazil pripravljenost, da se zadeva takoj zaključi, če bi tožilstvo predlagalo sprejemljivo kazensko sankcijo za njegovega klienta. Tožilstvo je Trivunoviću očitalo, da je skupaj s tremi pajdaši 16. marca 2011 v razmaku nekaj minut oropal dve bančni poslovalnici na Vranskem. V Deželno banko in nato še Banko Celje so vstopili s silo, oboroženi s pištolo in zamaskirani ter z grožnjami od uslužbenk zahtevali denar. Skupaj so iz obeh poslovalnic odnesli za dobrih 31.000 evrov gotovine, s kraja dejanja pa pobegnili z audijem, ki so ga noč pred tem ukradli v Dolu pri Ljubljani.
Sam povedal policistom, da je iskana oseba
Tožilka Marija Sladič je za Trivunovića predlagala dve leti in šest mesecev zapora, izgon iz države za pet let in podaljšanje pripora do pravnomočnosti sodbe. Odvetnik Petek pa je predlagal, naj še enkrat razmisli, ali bi lahko bila sankcija milejša, glede na jasno izraženo željo njegovega klienta, da si želi zadevo končati, časovno oddaljenost storjenega dejanja in trenutno prazno kazensko evidenco.
Sodnica je nato odredila desetminutni odmor, da bi nasprotni strani zbližali stališča, a tožilka ni popustila, saj je dejansko v kazenskem zakoniku najnižja predpisana kazen za rop tri leta, največ pa 15 let zapora. Na presenečenje vseh je obtoženi Trivunović sodnici dejal, da očitano kaznivo dejanje prizna, sodnica pa je njegovo priznanje sprejela. Nato je sodnico prosil še, da bi bila malo bolj milostna. »Ne zaradi mene, ampak moje žene in desetletnega sina. Onadva si želita, da čim prej pridem na prostost in to zaključim. To je moja preteklost, od katere ne bežim, a se s kriminalom zdaj ne ukvarjam več. To se je zgodilo pred 14 leti, ko nisem bil takšen, kot sem zdaj. Žena in sin me tudi redno obiskujeta v priporu in obljubil sem jima, da bom to rešil,« je povedal v svoj zagovor. Na vprašanje tožilke, ali nista z ženo uradno ločena, je dejal, da to drži in da sta se ločila, ko je bil v težkem psihičnem stanju. »Odvisen sem bil od alkohola, zaradi tega sem bil v Bosni tudi na zdravljenju. A ona me še vedno obiskuje, skupaj s sinom ves čas živimo kot družina,« je dejal. In povedal, da ga policisti na meji niso prijeli zaradi razpisane tiralice, pač pa jim je kar sam povedal, da je iskana oseba. Trivunović je bil namreč nekaj let našim organom pregona nedosegljiv.
Kazen bi rad odslužil v Ljubljani
»Skupaj smo se odločili, da se vrnem v Slovenijo in to končam, ker tako nisem mogel več živeti,« je dejal. Na vprašanje sodnice, ali je bilo zdravljenje uspešno, je odgovoril, da jemlje le še zdravila za spanje. »Zame je najboljša terapija delo. In ker trenutno v priporu nič ne delam, je to zame največja muka,« je še povedal. Sodnica je ob pregledu kazenske evidence sicer ugotovila, da je bil v rodni Bosni in Hercegovini obsojen dvakrat, enkrat leta 2006 in drugič leta 2008, a uradno tega v kazenski evidenci ni več in je zato res prazna. Je pa še vedno odprt kazenski postopek na ljubljanskem sodišču zaradi roparske tatvine, upiranja policistom, tatvine in nasilja v družini.
Trivunović je dejal, da si želi zaporno kazen prestati v Ljubljani. Sodnica mu je nazadnje izrekla en mesec nižjo kazen od predlagane, torej dve leti in pet mesecev zapora, s petih let na tri pa je znižala tudi predlagani izgon iz države. Do pravnomočnosti sodbe bo ostal v priporu. Oprostila ga je tudi plačila stroškov, bo pa moral poravnati Deželni banki 1847 evrov. »Name ste danes naredili precej drugačen vtis kot prvič, vaše priznanje krivde štejem za odkrito in iskreno, ni nepomembno, da v zadnjih 14 letih res niste bili kaznovani,« je sodnica na koncu Trivunoviću obrazložila svojo odločitev.
