Vse od leta 2007 je ruski serijski morilec Aleksander Pičuškin v zaporu. Zaradi umorov 48 moških in žensk so ga obsodili na dosmrtni zapor. Danes 50 let star morilec je strah med ljudmi sejal med letoma 1992 in 2006, njegova prva žrtev pa je bil najboljši prijatelj, 18-letni Mihail. Dogovorila sta se, da bosta skupaj hodila na morilske pohode, a si je ta premislil. Pičuškina to ni vrglo s tira. Prijatelja je zadavil in ga vrgel v kanalizacijo v parku Bičevski v Moskvi, v bližini katerega je živel. Trupla niso nikoli našli. Nekaj dni kasneje so 18-letnika sicer aretirali, a niso imeli nikakršnih dokazov proti njemu, zato so ga izpustili. Pičuškin je morilsko slo obudil šele štiri leta kasneje, ko so v Rusiji odpravili smrtno kazen. Tarče si je zbiral prav v parku, kjer je dolga leta igral šah, v katerem naj bi bil izvrsten. Najraje se je spravljal na brezdomce, alkoholike in starejše, ki so se množično zbirali v parku. Pri sebi je vedno imel kakšno steklenico, običajno med Rusi zelo priljubljeno vodko. Z žrtvami je najprej popival, potem pa jih nekaj utopil v kanalizaciji, večino pa pobil ali s steklenico ali s kladivom. Njegov morilski »podpis« je bila v smrtne rane potisnjena steklenica vodke. Na določeni točki je začel pobijati kar vse povprek, tudi ženske, mlajše moške in otroke.
Ljubezen do šaha in dedka
Zanj usodna – kakor tudi on zanjo - je bila 36-letna sodelavka Marina, s katero sta se junija 2006 odpravila na sprehod, pa čeprav ji je vzbujal nelagodje. Sinu je zato za vsak slučaj pustila listek s Pičuškinovim imenom in telefonsko številko. Nekaj dni kasneje so v parku našli njeno truplo in kmalu prijeli morilca. Ta se je prepustil svoji usodi, policiste pa peljal na ogled krajev svojih zločinov. Ko se je odločal, kdo bo živel in kdo bo umrl, se je počutil kot Bog, jim je razložil. »Ubijal sem, da sem živel. Življenje brez umorov je bilo zame kot življenje brez hrane za vse ostale. Vsaka nasilna smrt mi je dala veliko zadovoljstvo, ki bi ga lahko primerjal z orgazmom,« je še razkril glede tega, kaj ga je gnalo v življenju.
Izkazalo se je, da je bil Pičuškin družaben otrok, vse pa se je spremenilo po padcu z gugalnice, ko naj bi prišlo do poškodbe možganov. Takrat je postal bolj sovražno nastrojen do okolice pa tudi veliko bolj nasilen. Otroci so se spravljali nanj in ga obkladali z žaljivkami, iz temnega vsakdana pa ga je rešil dedek, h kateremu se je preselil kot najstnik. Takrat se je tudi rodila ljubezen do šaha. Ko je nekaj let kasneje dedek umrl, se je njegovo življenje znova obrnilo na slabše. Začel je veliko piti, sledil je prvi umor.
V ruskih medijih je bil znan pod vzdevkom »manijak iz parka« pa tudi »šahovski morilec«, saj naj bi na zaslišanju policistom povedal, da je želel za vsak uspešen umor na polje na šahovnici postaviti kovanec. Kasneje je sam dejal, da se tudi pri tej številki ustavil. Moril bi, dokler ga ne bi ujeli. Lahko bi ga že leta 2002, ko je ena od njegovih žrtev čudežno preživela napad, a je naletela na policista, ki se mu ni ljubilo kaj veliko delati. Poslal jo je domov. Kasneje so ga odpustili, Pičuškin pa je brezvestno ubijal še dodatna štiri leta.
Leta 2007 so ga obsodili za 48 umorov, z dodatnimi enajstimi, ki bi jih rad od sobote dalje dodatno priznal, pa bi jih bilo 59. Med sojenjem je že sam vztrajal, da je njegovih žrtev pravzaprav 63, a mu dodatnih umorov niso mogli nikoli dokazati. Na dosmrtno kazen se je pritožil, češ da je prestroga in zahteval 25 let. Zavrnili so ga. Vse od obsodbe dalje je zaprt v kazenski koloniji oziroma zaporu Polarna sova na ruski Arktiki, ki ga je sam označil za koncentracijsko taborišče. Po poročanju ruskih medijev že vsa ta leta prejema ljubezenska pisma.
Mesar in volkodlak
Pičuškin z 48 »priznanimi« žrtvami v času odhoda v zapor ni prehitel dotlej najhujšega med najhujšimi, serijskega morilca Andreja Čikatila, znanega pod vzdevkom »mesar ali razparač iz Rostova«. Umoril je 52 žensk in otrok, ob njihovem mučenju in pohabljanju je doživljal spolno zadovoljstvo, ki ga sicer ni. Pil je tudi njihovo kri in jedel dele organov.
Kljub različnim težavam mu je uspelo postati učitelj, njegove žrtve so bile sprva povečini dekleta, stara od devet pa nekje do 18 let, kasneje se je spravljal tudi na polnoletne prostitutke in brezdomke. Po več neuspešnih aretacijah je ob zadnji na zaslišanju priznal svoje grehe in povedal, da so ga kriki žrtev tik pred smrtjo pomirjali in sproščali, dajali pa so mu tudi užitek. Usmrtili so ga na Valentinovo leta 1994.
Je pa bil Čikatilo »zločinski idol« Mihaila Popkova, najbolj smrtonosnega morilca v zgodovini Rusije. Nekdanji policist, v medijih znan kot »sibirski volkodlak«, je moril že med službovanjem, kakor tudi po upokojitvi. Ulovili so ga na osnovi analize DNK, bivšim kolegom pa je zaupal, da je svoj domači Angarsk želel le »očistiti« prostitutk.
78 žensk, med njimi tudi kakšno prodajalko in učiteljico, je posilil in razmesaril. Včasih s sekiro, drugič z nožem ali pa izvijačem. Ubijati naj bi začel, ker je mislil, da ga žena vara, a se je izkazalo, da je pač »samo« sadistični psihopat. Obsojen je bil na dosmrtni zapor. Skupno je sicer priznal 86 umorov.
