Sulejmanović je bil v skupini obsojencev, ki so v Dobrunjah izvajali montažo lesenih klopi. V nekem trenutku je prosil za dovoljenje, da gre na stranišče. Ko se po desetih minutah ni vrnil, so ugotovili, da ga na delovišču ni več.
Zaradi uboja znanca Branimirja Bajdeta iz koristoljubja ter kraje njegovega traktorja so ga marca 2017 obsodili na 14 let in sedem mesecev zapora, Višje sodišče pa je jeseni istega leta presodilo, da je dobil prenizko kazen, in ga poslalo v zapor za 16 let in dva meseca.
Direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana Goran Narić je pojasnil, da je za pobeglega zapornika veljala ''nizko rizična ocena.'' To je verjetno tudi razlog, da v zvezi s pobegom državljani nismo opazili policijskih cestnih zapor in preletavanja helikopterjev.
Dr. Rok Hacin s Fakultete za varnostne zveze Univerze v Mariboru, ki opozarja, da podrobnosti v konkretnem primeru sicer ne pozna, pravi, da policija ne postavlja cestnih zapor, kadar oceni, da ubežnik ni družbeno nevaren in ne bo ogrožal ljudi. Ne želijo namreč povzročati nemira ali celo panike med prebivalstvom zaradi filmskih iskalnih akcij v slogu ameriške policije.
Načeloma pri ubežnikih, ki živijo v Sloveniji, tako Hacin, velja, da se slej ko prej vrnejo v domače okolje, na kar so seveda pozorni tudi policisti. Tudi mi smo pisali o nemiru v stanovanjskem bloku v naselju Trboveljska Opekarna oziroma po domače Polaj, kjer stanuje Sulejmanovićeva bivša partnerica s tremi otroki, katerih oče je.
Kadar sumijo, da bi lahko ubežnik zapustil Slovenijo, policija sproži sistem za mednarodno sodelovanje: poleg tega obvestijo mejne policiste, pa vse policijske postaje ter preverijo kontakte ubežnika, torej s kom si je denimo intenzivneje dopisoval v času bivanja za rešetkami.
Hacin pojasnjuje še, da so pobegi iz zapora pri nas zelo redki, še največkrat se to zgodi v prevzgojnem domu Radeče.
Nekateri od tistih, ki se odločijo za pobeg, pravi Hacin, se za rešetke vrnejo kar sami. Hitro namreč ugotovijo, da jim življenje na prostosti ne ustreza: ne znajdejo se, težko pridejo do prebivališča, nenehno se morajo skrivati in tvegajo, da bodo sosedje ali družinski člani o skrivališču obvestili policijo. Še posebej v današnji digitalni dobi je težko ostati anonimen.
