»Oprosti, da sem ti naredil to sramoto. Oprosti mi, mami,« je Adnan Durmić na sodišču nagovoril svojo mamo. Ona je opravičilo rade volje sprejela in ga pokomentirala: »Veste, za mamo so take stvari zelo težke.« Njen 41-letni sin, s katerim sta se pred dvorano prisrčno pozdravila, je obtožen poskusa uboja 61-letne sostanovalke v njenem stanovanju na Tacenski cesti lanskega novembra. Po navedbah tožilstva jo je med kuhanjem napadel, jo začel tepsti po glavi, ko je zbežala v spalnico, pa jo je tam še poskušal zadušiti z blazino in jo grizel in davil. Ob tem ji je grozil s smrtjo.
Obtoženčevi mami zaradi sorodstvenih vezi ne bi bilo treba pričati, a se je odločila, da bo. Kaj se je 8. novembra lani popoldne dogajalo v stanovanju, v katerem sta skupaj kot sostanovalca živela Durmić in oškodovanka, ne ve, saj je ni bilo tam, je pa povedala, da je sin za 20 let starejšo gospo že dlje časa zelo lepo skrbel. »Kopal jo je, kuhal, čistil stanovanje, skrbel za psa. Dobre stvari je delal, gospa se ni nikoli pritoževala. Klicala me je mamica, pomagala sem ji tudi sama.« Nosila ji je stvari, mleko, jogurt, tudi posteljnino. In ni ji žal, da je pomagala. »Bog mi je priča, da se je zelo bal zanjo. Bil je zadovoljen, da je lahko skrbel za nekoga, ki to potrebuje,« je še orisala odnos sostanovalcev. »On bo povedal resnico, pa če je to dobro zanj ali ne,« je še jamčila za svojega sina. Je pa mimogrede navrgla, da je treba oškodovanki vse stokrat povedati, da kaj razume. »Jaz tega ne bi zdržala.«
Grozil pred policistoma
Tistega usodnega dne sta po njeni pripovedi s sinom Adnanom šla na center za socialno delo, da bi dobila pomoč zanj, saj kot bivši zapornik nikakor ni mogel dobiti službe. Po sestanku je spil malo ruma, bil je vznemirjen, jokal je. »Solze so samo tekle.« Ona je bila v stanovanju le nekaj trenutkov, saj je le vzela cekar in šla. Zatem so jo klicali s policije in ji povedali, da so Adnana odpeljali v Polje ter da naj bi napadel svojo sostanovalko. O tem jo je obvestil eden od policistov s postaje v Mengšu, ki sta se nekaj pred četrto uro popoldne odzvala na klic iz bloka, češ da ženska v četrtem nadstropju kriči in prosi za pomoč.
Policista Patrik Petrovič in Alen Grobelnik sta šla do vrat stanovanja, nekaj minut sta trkala in tolkla po vratih, ko sta zaslišala tiho žensko prošnjo na pomoč, pa sta zagrozila z vdorom. Durmić je nekaj sekund kasneje odprl vrata, zraven njega je stala po glavi krvava oškodovanka. Vidno prestrašena je pobegnila ven. Policista sta moškega posadila na kavč, Petrovič pa je šel potem za žensko. Poklical je reševalce, ko so prispeli, je šel nazaj v stanovanje. Dotlej je bil Durmić miren, bolj ko je ugotavljal, da je osumljenec, pa je postajal »neugoden« in razburjen, sta na sodišču opisala policista. Ker je grozil s samomorom, sta ga za lastno varnost vklenila in dogajanje začela snemati. Durmić je najprej govoril, da on pač ne tepe žensk, zanikal, da bi sostanovalko napadel, in krivdo poskušal zvaliti na nekega Gregorja, v isti sapi pa je zagrozil: »Prisegam pri bogu Alahu, da jo bom zaklal, ko pridem ven.« Kar je posnela tudi policijska telesna kamera.
Poskusa uboja ne priznava
Durmić ne priznava, da je sostanovalko poskušal ubiti, jo je pa po lastnih navedbah večkrat udaril, saj naj bi mu ukradla denar. »Izgubil sem kontrolo, odneslo me je. Poln k...c vsega sem imel. Dal sem ji par vzgojnih, mogoče šest, sedem, bolj s prsti, z odprto roko. Če bi jo hotel, bi jo zdrobil.« Priznal je, da je nanjo kričal, da jo je nekajkrat ugriznil, ker je bil živčen. Davljenje in dušenje, ki ga je na zaslišanju opisala tudi oškodovanka, pa je kategorično zanikal. Oškodovanka je dejala, da se je takrat bala za svoje življenje, da ji je na glavo tiščal blazino, da jo je davil, a je z obojim prenehal, ko ga je opozorila, da jo bo zadavil oziroma zadušil. Durmić je na sodišču ponovil, da ga je oškodovanka rešila smrti. »Ko sem skrbel zanjo, sem se manj ukvarjal s sabo. Ko sem skrbel zanjo, je bog zdravil mene.«
Sodni izvedenec medicinske stroke Matej Cimerman je ugotovil več poškodb, ki so nastale zaradi udarcev bodisi s pestjo, nogo ali pa čim drugim, kakor tudi nekaj odrgnin na nosu in obrazu, ranice v očeh in odtise štirih ugrizov. Pojasnil je, da bi gospa med večjim pritiskom blazine na obrazu težko kričala, bi pa lahko bilo njeno življenje ogroženo, če bi dušenje trajalo dlje časa. Podobno je dejal za davljenje. A dodal, da sledi tega ni našel.
