Neverjetno, kako dolgo se vlečejo nekateri sodni postopki. Ljubljanski okrožni sodnik Marko Justin je pred dnevi opravil predobravnavni narok za 48-letnega Janija Potokarja, ki ga tožilstvo skupaj s 57-letnim Stanetom Kopačem povezuje z utajo trošarinskih dajatev pri uvozu naftnih derivatov pred 18 oziroma 19 leti. Šlo naj bi se za dobrih 2,5 milijona evrov. Prva obtožnica je bila vložena leta 2011, leta 2016 so ji dodali še eno. Na zadevi so se zamenjali že štirje ali pet sodnikov. Leta 2019 je predobravnavni narok (neuspešno) razpisal sodnik Ciril Keršmanc, vendar obtoženih na sodišče (menda zaradi zdravstvenih težav) ni bilo. Potem je spis dobil sodnik Justin, ki je zdaj razpisal nov narok za Potokarja (pripeljali so ga iz pripora, ki mu je odrejen v neki drugi zadevi). Povabil je sicer tudi Kopača, a je njegov zagovornik Žiga Klun prosil za preložitev. Je pa že Keršmanc ugotovil, da sodni spis ni popoln, menjka del prilog. Justin je zdaj razložil, da so del pogrešanih listin našli, del pa še vedno ne. Če bo iskanje še naprej neuspešno, bodo morali iti v obnovo kazenskega spisa, saj tožilstvo kopij nima. Medtem pa čas neumorno teče. Primer bo zastaral v letih 2024 in 2025.
Obtožnici se nanašata na uvoz naftnih derivatov iz Italije, Avstrije in Madžarske, ki naj bi prek podjetja Potokar& Co. potekal v letih 2004 in 2005. Dvojica carinikom ni najavljala poslov, izročala trošarinskih dokumentov in tako dalje, trdi tožilstvo. Pri uvozu iz Avstrije in Madžarske naj bi se izognila plačilu trošarin v višini skoraj 2.471.000 evrov, kar zadeva Italijo, pa naj bi bilo tega za dobrih 52 tisočakov. »Italijanska« zatajitev naj bi bila v resnici še višja, a se je leta 2012 spremenil kazenski zakonik, ki je zatajitve, nižje od 50.000 evrov na mesec, dekriminaliziral.
Slamnati direktor
V obtožnicah piše, da je bil Potokar direktor podjetja, Kopač pa tisti, ki je sprejemal odločitve in se dogovarjal za nakup, prevoz in prodajo naftnih derivatov ter bil pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na računu. Potokar se je doslej zagovarjal, da je res imel to družbo, a da mu jo je odprl Kopač. Ta mu je tudi dajal prazne liste, na katere se je moral podpisovati. Ni vedel za kaj gre, niti ga to ni zanimalo. Bil je namreč brezdomec, odvisen od droge in želel je le denar. Dobival je različne vsote, tudi sto ali celo 500 evrov. Zagotovil je, da sam nikoli ni zaprosil za trošarinsko dovoljenje, niti ne ve, kaj to sploh je. Zato ni čudno, da je zdaj na vprašanje sodnika, ali prizna očitke, to zanikal. Ni dvoma, da bo tako storill tudi Kopač, ko bo enkrat le sedel na zatožno klop. V preiskavi je trdil, da se je Potokar od leta 2000 intenzivno ukvarjal s preprodajo naftnih derivatov in da je imel tudi nekaj skladišč. Je pa dopustil možnost, da je bil Potokar takrat »na sedativih«. Zanimivo je pričanje enega od prevoznikov goriva v preiskavi: dejal je, da se je čudil, kako je firma Potokar dve leti delala brez vsake kontrole in da je to država dovolila. Garancijo je imela v zelo nizkem znesku, pa je vseeno dobila dovoljenja za prevoz naftnih derivatov v sistemu odloga plačila.
»Zadeva traja že 18 let. To ni slučajno, nič se ni zgodilo po naključju. Vse je bilo načrtovano, Potokar je bil le grešni kozel, orodje v rokah drugih,« je na zadnjem naroku izjavil zagovornik Ivan Šalinovič.
