Policija je prejšnji torek zvečer po prijavi incidenta obiskala dom družine Gelinskey v manjšem kraju Caledonia v ameriški zvezni državi Wisconsin. Poklical jih je nekdo, ki je od 15-letnega Reeda R. Gelinskeyja prejel fotografijo ženske, ki je na hrbtu ležala v mlaki krvi. Ob prihodu policije je fant stopil iz hiše, kuhinjski nož pa odvrgel na tla.
»Policistom je prigovarjal, naj ga pokončajo, povedal jim je, da je mama mrtva in da jo je ubil on,« je poročala lokalna televizija WISN. Policisti so ob prijetju opazili, da je ves krvav. V hiši so našli truplo 63-letne ženske. Fant je priznal, da je mamo najprej z utežjo dvakrat udaril po glavi, saj jo je tako potem lažje zabodel z nožem. To je storil kar petkrat. Zaradi umora prve stopnje mu bodo sodili kot odraslemu.
Po pisanju časnika Milwaukee Journal Sentinel je petnajstletnik tistega dne prišel iz šole slabe volje, bil je depresiven, čutil je veliko potrebo po tem, da ubije starše. Kriminalistom je povedal, da je že ves mesec jemal bratove tablete proti tesnobi, na večer umora pa naj bi jih vzel kar devet. Bilo mu je všeč, kako zadet je bil zaradi njih. Po večerji si je ogledal dokumentarno serijo o bratih Menendez, kjer naj bi dobil idejo oziroma navdih za svoje dejanje. V načrtu je imel, da bo tisti večer ubil tudi očeta, a je imel težave najti dovolj veliko kladivo. Petnajstletnik je v priporu, sodnik je zanj odredil milijon dolarjev varščine. Naslednjič naj bi se na sodišču zglasil 16. junija.
Brata kmalu na prostost?
Kdo sploh sta brata Menendez? Zadnje mesece se je ravno zaradi igrane serije in dokumentarnih filmov o njiju veliko pisalo. Erik je bil star 18, njegov brat Lyle pa 21 let, ko sta proti koncu avgusta 1989 s puškami v domači vili v bogataški soseščini Beverly Hillsa prerešetala starša. Sčasoma sta postala glavna osumljenca, gnal pa naj bi ju pohlep. Brata sta na sojenju vztrajala, da sta bila žrtvi očetove spolne zlorabe, ki jo je mama prikrivala. Staršev naj bi ju bilo na smrt strah. Če ne bi onadva ubila njiju, bi v grobu ležala sama. Na ponovljenem sojenju sta bila leta 1996 spoznana za kriva umora prve stopnje, izognila sta se smrtni kazni, a sta bila obsojena na dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega izpusta.
Brata se že leta borita za znižanje kazni in kazalo je že, da ju bo na prostost izpustil okrožni državni tožilec George Gascon. Ta je po preučitvi novih dokazov priporočil ponovni izrek kazni in pogojni izpust, obenem pa zatrdil, da brata nista več nevarna za družbo. Smola zanju, da ga je še pred uresničitvijo tega na položaju zamenjal Nathan Hochman, ki pa pogojnemu izpustu ni naklonjen. Pravi, da brata nista prevzela odgovornosti za svoja dejanja, njuno obrambo z navedbami o spolni zlorabi pa je označil za laži. Vseeno za njiju še ni vse izgubljeno. Pred dnevi je kalifornijski guverner Gavin Newsom potrdil, da se bosta brata junija zglasila pred odborom za pogojni izpust, še prej pa bo ta opravil dodatno neodvisno preiskavo.
Učinek Columbina
»V ameriški literaturi poudarjajo, da fenomen 'copycat' obstaja. Nenazadnje sta imela tudi Bonnie in Clyde ogromno posnemovalcev, čeprav sta bila ubita v strelskem obračunu s policijo,« je o posnemanju določenih zločinov v pogovoru za Dnevnik pred časom komentiral forenzični psiholog Igor Areh. Strokovnjaki so raziskave opravljali na osnovi strelskih pohodov, kjer sta daleč največ posnemovalcev dosegla strelca na šoli Columbine, ki sta aprila 1999 pobila trinajst vrstnikov in učitelja. Bila naj bi navdih za desetine kasnejših napadov na šolah, storilci so ju imeli za junaka in mučenika. Podobno je z navdihom pri drugih zločincih, zlasti ko postanejo del popularne kulture in ko se o njih veliko piše ali posnamejo filme.
O družbeni nalezljivosti takih dejanj strokovnjaki sicer navajajo, da strelci preučujejo pretekle strelske pohode, mnogokrat se poistovetijo s storilci in na nek način najdejo v njih sorodne duše. »K posnemanju s svojim poročanjem prispevajo tudi mediji. Družba ima res pravico do informiranosti, a je treba pri poročanju upoštevati novinarsko etiko, dejanj ne napihovati, kakor tudi ne delati drame,« opozarja Areh. Poleg učinka dramatičnosti z uporabo opisov, kot je »pošast« ali »poosebljeno zlo«, pa pisci krepijo tudi občutek »mi« proti »vam«, kjer je ena stran boljša kot druga.
