Novembra lani je Adnan Durmić v njenem stanovanju v Tacnu, kjer sta živela skupaj, napadel svojo dvajset let starejšo sostanovalko, jo najprej večkrat udaril po glavi, ji sledil v spalnico, kjer jo je še naprej tepel, jo najmanj trikrat ugriznil v roko, jo dušil z odejo čez obraz, jo stiskal za vrat in ji večkrat zagrozil s smrtjo. Napad sta prekinila policista pred vrati, ki ju je po žrtvinih krikih na pomoč poklical sosed. Da bo žensko zaklal in ubil, ko bo prišel »ven«, je grozil tudi še v prisotnosti policistov.
Sodnica Živa Zaplotnik ga je spoznala za krivega nasilništva in ga obsodila na dve leti in štiri mesece zapora, kolikor je tudi predlagalo tožilstvo. Kazen je označila za primerno in pravično, saj je intenziteta nasilja naraščala, gospo je namreč tepel, lasal, jo dušil in davil ter jo s tem lažje poškodoval, pri dejanju je bil vztrajen, prekinil pa ga je šele ob posredovanju policije. »Gospa se ni mogla upreti, bila je nemočna, v podrejenem položaju in v strahu za svoje življenje,« je utemeljila svojo odločitev. Nanjo je vplivalo tudi dejstvo, da je bil do gospe pred tem lani že vsaj dvakrat nasilen, kakor tudi njegova predkaznovanost.
Durmić je sodbo, ki jo je spremljal prek videokonference iz zapora na Povšetovi, sprejel stoično. Ni je komentiral, obrazložitev je sprejel brez pripomb. Bolj zgovoren je bil pred dnevi, ko je tožilstvo modificiralo obtožnico in mu namesto poskusa uboja očitalo »le« še nasilništvo, za kar mu je namesto do 15 let grozilo le še tri leta zapora.
»Hvala sodnici, tožilki in mojemu odvetniku. Hvala za res pošteno sojenje. Pravosodni sistem res deluje, znova verjamem vanj,« je bil vidno zadovoljen. Že od začetka postopka je namreč priznaval, da je 62-letno sostanovalko tistega dne večkrat udaril z odprto dlanjo in ji po lastnih navedbah prisolil »nekaj vzgojnih«. »Sramota, da sem se spravil na starejšo žensko, a bog mi je priča, da je nisem hotel ubiti,« je med postopkom večkrat ponovil. Ta se je proti koncu marca sicer začel s povzdignjenimi glasovi, saj mu je tožilstvo v zameno za priznanje poskusa uboja takrat predlagalo sedem let zapora. Zanj »absurdno« visoko kazen je zavrnil.
Zanjo je skrbel
Durmić se je na sojenju večkrat opravičil, dejanje, ki ga je storil pod vplivom mešanice alkohola in zdravil, (delno) priznal, ga obžaloval in se kesal. Povedal je, da je za oškodovanko skrbel, ji strigel nohte, hodil v trgovino, kuhal, skrbel za psa, odganjal neželene goste in to vse potem, ko se je gospe njena lastna družina odpovedala.
»Kradla mi je. Izginila mi je bančna kartica, dva telefona, tisti dan še denar. Izgubil sem kontrolo, odneslo me je. Poln k***c vsega sem imel,« je povedal v zagovoru in dodal, da naj bi se podobno zgodilo že večkrat prej. »To z denarjem me je prizadelo. Ko imaš nekoga rad in ga spoštuješ, mu pomagaš, ko se vsi drugi umaknejo, ta človek pa te razočara, se ljubezen sprevrže v sovraštvo,« je še dejal o vzvodu za napad na sostanovalko.
Hvaležen, da ga je bog ustavil
Obramba je nasprotovala podaljšanju pripora, v katerem je Durmić že od napada novembra lani, kar se mu bo tudi »odštelo« od kazni, češ da se je že davno izselil iz stanovanja v Tacnu ter da stika z oškodovanko ne more in ne želi vzpostaviti. Sodnica je odločila drugače in ga je zaradi ponovitvene nevarnosti in v prvi vrsti varnosti oškodovanke podaljšala. Durmić se je sicer na prejšnjem naroku še enkrat opravičil in vsem, tudi bivši sostanovalki, zaželel vse dobro: »Iskreno mi je žal za vse. Vsak dan molim in prosim boga, da hočem postati boljši človek. Hvaležen sem, da me je bog ustavil. V zaporu sem se stabiliziral. To sem potreboval. Prevzemam odgovornost za svoja dejanja.«
