Nadaljuje se sojenje Vladimiru in Miljani Kecmanović, staršema najstniškega morilca Koste, ki je maja lani na beograjski šoli ubil deset ljudi. Zaradi starosti, v času kaznivega dejanja je bil star 13 let, za pokol kazensko ni odgovoren. Mami grozita dve leti in pol zapora, očetu pa dvanajst. Oče ga je namreč dlje časa učil streljati, prav tako v stanovanju ni zavaroval orožja, do katerega je imel otrok bolj ali manj prost dostop. Ker so na enem od tulcev na kraju pokola našli mamin odtis, so obtožili tudi njo. Krivde ne priznavata. Prejšnji teden so Kosto na sodišču zasliševali kar štiri ure, poudariti pa je treba, da mu po zakonu zoper starša ni bilo treba pričati. Sam se je odločil, da vseeno bo.
Živi ščit za morilca
V nadaljevanju zaslišanja danes naj bi odgovarjal na vprašanja svojih staršev kakor tudi na družine pobitih otrok in vratarja. Ti naj bi sicer imeli zanj pripravljenih kar 250 vprašanj, kar so že prejšnji teden poročali srbski mediji. Ključno vprašanje, na katerega zahtevajo odgovor, je, zakaj so njihovi otroci umrli na tako brutalen način. »Hočemo resnico,« so jasni.
Po poročanju srbskih medijev so v dvorani zajokali vsi prisotni, ko je Kosti z drhtečim glasom vprašanje zastavila mama ubitega Andrije, Suzana Stanković Čikić: »Zakasj si ubil mojega edinca?« Odgovora ni dobila.
Na sodišče so ga danes znova pripeljali iz psihiatrične klinike za otroke v Beogradu, kjer biva od začetka lanskega maja. Z očetom ni imel stika vse od tistega usodnega dne, saj so ga še isti dan odvedli v pripor, z mamo pa nima stika že kakšno leto, torej odkar je tožilstvo zoper njo vložilo obtožnico. Ob prihodu na sodišče so policisti in ostali, ki ga varujejo, naredili »živi ščit«, tudi sicer pa je okolica sodišča močno zastražena.
S pričanjem »pokopal« starša
Po navedbah prič iz sodne dvorane – sojenje je za javnost namreč zaprto – je danes 14 let star fant prejšnji teden na vprašanja odgovarjal mirno in zbrano. Po neuradnih informacijah Politike je najstnik v sodni dvorani odnose v družini opisal kot zelo dobre, izpostavil pa, da sta se starša dobro razumela tudi med seboj. To verjetno ne drži, kar naj bi bilo jasno osebju psihiatrične klinike za otroke. Ko je mama prišla na prvi obisk, jo je najprej vprašal: »No, si zdaj srečna?« Na kaj točno se je vprašanje nanašalo, neimenovani vir za srbske medije ni podrobneje pojasnjeval. Je pa prejšnji teden na sojenju proti staršema potožil, da je mama nenehno zahtevala od njega le najboljše ter da brez očetovih pištol strelskega pohoda ne bi nikoli izvedel. S čimer ju je bolj ali manj »pokopal«.
»Počutil sem se zavrnjenega, nesprejetega. Zato sem jih ubil. Tisti dan sem s seboj vzel pištoli, nisem bil pa čisto prepričan, ali ju bom uporabil,« je po poročanju srbskega portala Telegraf prejšnji teden pričal Kosta K. »Mama je od mene zahtevala, da sem vedno najboljši. Jezila se je in kričala name, ko nisem bil. Ker je hotela vedno več od mene, sem bil jezen tudi nanjo. Njeno obnašanje je imelo vpliv na to, kar sem storil,« je po poročanju portala Kurir na sodišču povedal štirinajstletnik. In dodal: »Če ne bi imel očetovih pištol, tega ne bi storil.« Kot že v preiskavi je tudi tokrat povedal, da je vzel pištoli, ju dal v nahrbtnik in šel v šolo. Nalašč je hotel zamuditi, da bi bili vsi že v učilnici.
Oče ponosen na njegovo tehniko streljanja
»Prinesel sem 92 nabojev in hotel sem porabiti vse. Ne vem, zakaj sem streljal na te ljudi, saj jih nisem poznal. Naključno sem streljal, nisem niti gledal, na koga. Napad sem načrtoval dva, tri tedne, dokončno sem se odločil tisto jutro,« je najstnik že v preiskavi priznal krivdo. Priznal je, da je streljal z očetovima pištolama, ki ju je brez težav našel v omari v stanovanju, ju vzel in skril v svoji sobi dva dni pred zločinom. Potrdil je še, da ga je oče vozil na strelišče in da je bil »ponosen na njegovo tehniko in natančnost« pri streljanju. Na strelišče naj bi ga začel voditi leto dni pred napadi, tam pa sta streljala v tarče v obliki koncentričnih krogov in silhuet ljudi. Oče ga je učil tudi, kako naj stoji in diha med streljanjem.
Idejo je dobil med gledanjem dokumentarnega filma o pokolu na srednji šoli Columbine na youtubu, zanj pa se je odločil, ker je imel občutek, da ga sošolci ne cenijo in ker se nikakor ni mogel ali znal vključiti v družbo. »Dve minuti čez osmo uro zjutraj sem fotografiral orožje v dnevni sobi, vzel nahrbtnik, spravil vanj orožje in šel v šolo. Načrt je bil, da zamudim k prvi uri, tako da bi bili vsi že v učilnici. »Preden sem začel streljati, sem rahlo okleval. Mislil sem, da bi poklical mamo in šel domov, a je v tistem trenutku do mene stopil varnostnik in me vprašal, ali bi rad šel v razred. Bilo je še dve minuti do začetka ure. Rekel sem mu, da bom še počakal, nakar me je zagrabila panika. Zdelo se mi je, da mi predstavlja grožnjo. Mogoče zato, ker bi mi lahko preprečil vrnitev domov,« je mladi Kosta pripovedoval že v preiskavi. Najprej je ustrelil njega, sledili sta dežurni deklici in še tretja, ki je stala na hodniku.
Strah ga je bilo, da bo policija ubila njega
»Ko sem vstopil v učilnico, nisem nikogar prepoznal. Vem, da je bila notri učiteljica, saj so mi rekli, da sem jo ranil. Ne vem, zakaj sem nehal streljati, saj sem imel dovolj nabojev. Skočil sem skozi okno in poklical policijo. Mislil sem, da je prav, da se predam. Bilo me je tudi strah, da bi mi kdo kaj naredil ali me celo ubil,« je še povedal o razmišljanju tistega usodnega dne. V tednih pred krvavim napadom je spisal seznam »primarnih tarč« z imeni vrstnikov, a ko se je na njem znašlo 22, morda 23 imen, ga je zavrgel. »Ne vem točno, o čem sem takrat razmišljal. Nisem pa hotel streljati v nekoga, s komer sem v dobrih odnosih,« je povedal na zaslišanju.
Zdaj ve, da je kriv. Da se je takrat napačno odločil, kar po pisanju srbskih medijev priznava brez nekega večjega obžalovanja. Na vprašanje, zakaj je vse to storil, je bil kratek: »Čisto tako, da vem, kako je. Zaradi sebe.« Ni si čisto na jasnem, kaj pričakuje od svoje prihodnosti oziroma življenja, ve pa, da to ne bo »normalno«. Pred strelskim napadom je na spletu preveril, ali v Srbiji obstaja dosmrtna zaporna kazen, pričakoval je, da ga bodo vtaknili v zapor. Kaj bo zdaj z njim, ne ve.
