Bil je prijeten, že rahlo poleten junijski večer davnega leta 1992, ko je bila 18-letna frizerka Katie Rackliff na poti domov iz nočnega kluba v kraju Camberley. Niti sanjalo se ji ni, kaj jo čaka. Po naključju ji je pot prekrižala 12-letna Sharon Carr, s katero se nista poznali. Deklica jo je z nožem zabodla kar 32-krat, njeno iznakaženo truplo pa pustila ležati v bližini pokopališča. Policija je dolgi dve leti tavala v temi, saj je zaradi brutalne narave umora kot osumljenca za umor iskala odraslega moškega, ne pa najstnice. Vse dokler ni Carrova udarila še enkrat. Prijeli so jo šele dve leti kasneje po napadu z nožem na 13-letno sošolko, na katero se je spravila na stranišču šole. Na srečo so ji na pomoč priskočila druga dekleta in jo rešila tragične usode. Vseeno jo je zabodla in ji preluknjala pljuča. Poslali so jo v zavod za prestopnike, nekakšen zapor za mladoletnike, kjer se je na veliko hvalila s tem, kaj je nekaj let prej storila Katie. Pet let po umoru je bila obsojena na dosmrtno zaporno kazen z možnostjo predčasnega izpusta, a prvič šele po 14 letih za rešetkami. Pred kratkim, tri desetletja po krvavem dejanju, je imela znova možnost pogojne izpustitve, a so strokovnjaki ugotovili, da je še vedno nevarna družbi, zato bo ostala za zapahi oziroma v posebni nastanitvi za duševno bolne.
Mučila tudi živali
Najmlajša britanska morilka, ki so ji zaradi brutalnosti zločina nadeli vzdevek Hudičeva hči, se je rodila leta 1979 v Belizeju, a se že nekaj let kasneje z družino preselila v Anglijo. Odraščala je v revščini in nasilju, njena mama je dekličinega očima celo polila z vrelo mastjo, zaradi česar je pristal v bolnišnici. Trpljenje in krutost sta bila del njenega otroštva. Učitelji so jo takrat sicer opisovali kot prijetno, prijazno in venomer pripravljeno pomagati, so pa opazili, da se najraje druži s starejšimi fanti in da je na trenutke neobičajno agresivna. Sčasoma so se zadeve poslabšale. Postajala je vse bolj nasilna, ravnatelj je njen primer celo prijavil socialni službi. Za en mesec so jo preselili v rejništvo, nato se je vrnila domov. Po napadu na sošolko leta 1994, ko ji je na stranišču v šoli prebodla pljuča, je Sharon priznala marsikaj. Tudi več napadov na policiste in naklonjenost do mačk. No, vsaj do mučenja teh živali. Priznala je, da je z lopato obglavila sosedovega psa in spekla žive hrčke. Še isto leto je v zdravstveni ustanovi skušala zadaviti medicinski sestri.
»Rodila sem se, da ubijam. Umori me vzburjajo. Ponesejo me v višave, iz katerih se nikoli ne želim vrniti. Vsako noč v sanjah srečam hudiča. Včasih ga uzrem tudi v ogledalu. A potem ugotovim, da sem to samo jaz,« je najstnica zapisala v svojem dnevniku, ki so ga v preiskavi našli in na sodišču proti njej uporabili policisti. »Kaj takega je res težko razumeti. Poznamo primere, ko so otroci ubili otroke. A tukaj je otrok ubil nekoga skoraj odraslega,« je edinstveno naravo primera komentiral kriminalni psiholog Gordon Tressler. Sharon je v zaporu znana po nasilni naravi, s smrtjo je grozila tako paznicam kot sojetnicam, zato si doslej ni prislužila življenja v manj strogem režimu. Dneve sicer večinoma preživlja v samici. Ker je še vedno izjemno nevarna, je ne bodo izpustili na prostost.
