Na cesti med Pivko in Ilirsko Bistrico pri naselju Smrje se je 18. maja 2018 popoldne zgodila huda nesreča. Voznika tovornjaka s priklopnikom, ki je peljal iz smeri Ribnice, je v desnem nepreglednem ovinku zaneslo na nasprotni pas, kjer je čelno trčil v osebni avto fiat punto. Šestintridesetletni sopotnik v puntu je umrl na kraju nesreče, potnika na zadnjem sedežu sta bila hudo poškodovana, voznik pa lažje.
Voznik tovornjaka se je moral na sodišču zagovarjati zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Primer je šel vse do vrhovnega sodišča, ki je nedavno zahtevo za varstvo zakonitosti obrambe zavrnilo. Tako ostaja v veljavi pravnomočna sodba koprskega višjega sodišča, po kateri je bil voznik obsojen na leto in štiri mesece zapora. Hrvaškemu državljanu so izrekli tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za kategorije C1, C, C2 in CE, ki vključuje prepoved uporabe vozniškega dovoljenja tudi na ozemlju naše države.
Voznik je bil sicer leta 2022 na okrožnem sodišču obsojen na tri leta zapora. Nekaj dejstev, ki so jih ugotovili: nesreča se je zgodila med vožnjo po klancu navzdol, v ovinku, cesta je bila mokra. Da je tovornjak s priklopnikom zaneslo, so bili krivi velika masa (17.805 kilogramov, približno 18-krat več od mase punta), majhen radij ovinka, slabše torne razmere ceste (koeficient trenja je znašal 0,4), predvsem pa prevelika hitrost (od 57 do 59 kilometrov na uro). Ta hitrost bi bila, kot so ugotovili, problematična tudi v primeru zadostne torne zmogljivosti asfalta. Nesrečo bi voznik lahko preprečil le, če bi v ovinek pripeljal z bistveno nižjo hitrostjo 39 kilometrov na uro. Po drugi strani voznik punta ni imel nobene možnosti, da bi se nesreči izognil in se pred trčenjem ustavil. Oziroma če bi ustavil, bi ga tovorno vozilo in priklopnik zadela z relativno visoko hitrostjo. Na nesrečo ni mogel na noben način vplivati oziroma je preprečiti.
Odločilno ravnanje voznika tovornjaka
Obramba je izpodbijala tako imenovano vzročno zvezo med ravnanjem tovornjakarja in hudimi posledicami (poškodbe in smrt). Bila naj bi »pretrgana«, ker potnika na zadnjih sedežih nista bila pripeta in ju je ob trčenju vrglo naprej proti sopotniku na desnem sedežu, ki je umrl. Opozarjala je tudi, da naj bi bil punto star in zarjavel. Vse to naj bi torej prispevalo k temu, da se je nesreča končala na tako tragičen način. Sodišče se s stališčem o »pretrganju« ni strinjalo: punto je bil, kot se je izkazalo, tehnično brezhiben in tudi nepripetost ni bila bistvenega pomena. Odločilno je bilo napačno ravnanje voznika tovornjaka.
Obramba je opozarjala tudi na slabo torno sposobnost ceste, s čimer obtoženi ni bil seznanjen. Sodišči, tako prvostopenjsko kot višje, tudi temu argumentu nista sledili. Kajti tudi v primeru zadostne torne zmogljivosti asfalta bi bil voznik s 57 do 59 kilometri na uro še vedno prehiter. Izračun je namreč pokazal, da v tem primeru ne bi smel peljati več kot 46 kilometrov na uro. Obtoženi je sicer po eni strani trdil, da je v tistem času skrbel za bolno ženo in otroka ter da po tem odseku skorajda ni vozil oziroma da je od leta 2016 do 2018 na splošno vozil zelo malo. Po drugi strani pa je v zagovoru povedal, da je usodni ovinek prevozil še večkrat, tudi po trikrat na dan, v slabšem vremenu in z večjo hitrostjo ter da vse to velja tudi za njegove šoferje.
Precej nižja kazen
Sodišče je tako ocenilo, da sta mu bili kot dolgoletnemu poklicnemu vozniku, ki je odsek dobro poznal, slabša tornost ceste in geometrija ovinka znani. Ni šlo torej za nekaj, česar ne bi mogel pričakovati, vožnjo bi moral temu, vremenu in skupni masi vozil prilagoditi. A tega ni storil, saj je lahkomiselno menil, da bo kljub nezmanjšani hitrosti ovinek prevozil. Mislil je, da do smrtne nesreče ne bo prišlo oziroma da jo bo s hitrim manevrom lahko preprečil, je sklenilo sodišče.
Edino, o čemer se okrožno in višje sodišče nista strinjali, je bila višina kazni. Višje jo je omililo. Kritično je bilo do ocene prvostopenjskega sodišča o obtoženčevi lahkotnosti, brezbrižnosti, skrajni neodgovornosti in njegovem obnašanju po kaznivem dejanju. Opozorilo je, da je prek posrednika navezal stik z materjo pokojne osebe; želel je na pogreb, vendar mu je posrednik to odsvetoval. Nesrečo je obžaloval in se opravičil, pri čemer mu je šlo na jok. Potreboval je tudi pomoč psihiatra. Višje sodišče je upoštevalo tudi bolezen njegove žene, za katero mora skrbeti, prav tako skrb za mladoletnega otroka. Tako so kazen s treh let znižali na leto in štiri mesece zapora.
