»Hudo mi je za mamo, bila je dobra ženska. Ampak njega ne obsojam, posredi je bila bolezen, ki je ni hotel sprejeti,« je v sodni preiskavi, po tem, ko je izvedela, da je njen brat Darko Terboča ubil mamo, pričala Terezija J. Terboča zdaj sedi na zatožni klopi zaradi domnevnega uboja in mučenja živali. Usodnega 1. ali 2. oktobra naj bi doma v Dolenji vasi 79-letno mamo zabodel v vrat, prav tako naj bi prerezal vrat domači psički. Tožilstvo namesto zaporne kazni predlaga varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstveni ustanovi. Ima namreč hudo obliko paranoidne shizofrenije. V kritičnem času je bila bolezen v aktivni fazi, imel je prisluhe, slišal je glasove. Do tega je prišlo zato, ker je prenehal jemati zdravila, je ugotovil psihiatrični izvedenec dr. Matej Kravos.
Terezija J. je v preiskavi razložila, da jo je takrat klicala mamina soseda in povedala, da že ves dan ni slišala ne mame ne psičke. Najprej je pomislila, da so šli z Darkom na pico, saj je imel prejšnji dan rojstni dan. A potem se ji je zazdelo, da nekaj ni v redu. Ko je izvedela za tragedijo, je takoj pomislila, da je brat (prijeli so ga šele po dveh dneh tavanja po gozdu) nehal jemati tablete. To se je v preteklosti že zgodilo, ampak zdaj je imel občutek, da je bolezen sprejel. »Niti najmanj nisem pomislila, da je dal tablete na stran...« je dejala in pripomnila, da ji je govoril, naj ne skrbi, ker je z njim vse v redu. »Mama pa je itak vedno skrivala, če se je slabo počutil,« je dejala priča.
Bojijo se zanj
»Nikoli ni bil nasilen in nikoli niti pomislila ne bi, da bi mami kaj naredil. Ko je v preteklosti prenehal z jemanjem tablet, je vedno občutil le nekakšno globoko žalost,« je dejala sestra. Je pa vedela, da je imel tudi paranoje. Ko so jo vprašali o njegovem odnosu z mamo, je povedala, da sta se dobro razumela. »Imel je težko življenje. Oče je bil alkoholik, zato sem se jaz hitro odselila od doma. On pa je ostal. In ko je oče zbolel, je skrbel zanj, nikoli se ni zgodilo, da bi nad njim dvignil glas... Z mamo sta ves čas živela skupaj, bil je zelo spoštljiv do nje, imel jo je rad in tudi ona ga je imela zelo rada. Bil je mehka duša, smili se nam vsem, vsi ga imamo radi,« je povedala obtoženčeva sestra. In še: »Bojim se, kako bo živel s tem, kar je naredil. Rekel mi je, da se ne spomni, kaj se je zgodilo, ve le, kar so mu povedali drugi. Ter da se opravičuje za vse.« Po njenih besedah je psičko dobil za darilo; zanj je bila nekakšna terapija, zelo dobro je vplivala nanj.
Brata je videla na teden ali dva. V zadnjih mesecih pred tragedijo se ji je zdel bolj poln energije, volje, nekako privzdignjen. »Tak je bil vedno v začetni fazi opustitve zdravil. Kasneje pa sta prišli depresija in paranoja. Takrat smo ga peljali na urgenco, dobil je terapijo in zelo hitro je bil v redu,« je dejala. Do nadzora nad jemanjem zdravil pri ljudeh s takšno ali podobnimi boleznimi je bila kritična. »Rabil bi drugačen nadzor kot je petminutno srečanje s psihiatrinjo. Na ta način bi lahko preprečili marsikaj. On je pred par leti sicer dobival injekcije, ampak po njih se mu je stanje poslabšalo, težko jih je prenašal,« je še pojasnila sestra obtoženega.
