Medtem ko se je Marko Ivan Rupnik, obtožen spolnih zlorab redovnic, preselil v razkošje samostana Montefiolo blizu Rima, prihajajo na dan nove in nove podrobnosti o spolnih in duševnih zlorabah redovnic.
Novinarji italijanskega časnika Corriere della Sera so se v rimski pisarni odvetnice Sgrò pogovarjali z nekaterimi žrtvami.
Maria, gre sicer za izmišljeno ime, je redovnica in pripoveduje, kako jo je pater posiljeval. »Ubili so mi tudi sina,« je povedala v solzah. Prisilili so jo namreč, da je naredila splav.
Nit, ki povezuje srhljiva pričevanja, je zbrana v knjigi Sveta posilstva. Nekdanje redovnice so vendarle prekinile molk in se na ta način uprle zlorabam v Cerkvi. Avtorica knjige zagovarja potrebo po resnici, zato je postala glas tistih, ki so se odločile, da ne bodo več molčale.
Sgròjeva žrtve, ki so spregovorile, pogosto nagovarja kot »pogumna dekleta.« Spodbuja tudi Mario, naj spregovori javno.
»Moja zgodba je zgodba o praznini,« pravi Gloria Branciani, še ena žrtev. Začelo se je leta 1987, ko je vstopila v skupnost Loyola v Mengšu pri Ljubljani, kot duhovnega očeta pa so ji dodelili Marka Rupnika. Postal je njen spovednik in je poznal vse njene slabosti. Zahteval je popolno razpoložljivost in poslušnost. Začel je, pripoveduje Gloria, postopoma: objemal jo je, poljubljal na usta, nato pa jo je posilil. »Silil me je v orgije z drugo sestro. V spovedi mi je govoril, da vse to zavračam, ker sem ljubosumna, zavistna in egocentrična.«
Gloria je povedala vse: »Sprva sem mu rekla ne, kasneje pa sem se mu uklonila, ker me je začel napadati in mi govoriti, da se upiram bogu.« Najtežji trenutek je doživela pri 27 letih: »Rupnik je trdil, da moram biti dominantna tudi spolno. Dvakrat me je peljal v kino gledat pornografijo. Odločila sem se, da je bolje umreti kot živeti. Zbežala sem v gozd in tam preživela noč. Takrat sem začutila, da Gospod noče moje smrti. Ravno v tej bolečini sem našla rešitev – ta občutek je pomenil, da sem še živa.« Branciani je zlorabe prijavila cerkvenim oblastem, a ji niso verjeli. Leta 1994 je skupnost zapustila.
Tudi Mirjam Kovač je nekdanja redovnica. »Po 30 letih sem dojela, da sem bila žrtev zlorab,« pripoveduje. Leta 1989 je odšla študirat cerkveno pravo v Rim in tam tudi doktorirala, Rupnik pa ji je prepovedal stike z Glorio, ker naj bi bili preveč povezani. Nekaj časa ni smela videti niti staršev. Takrat je bila tajnica ustanoviteljice skupnosti Ivanke Hosta. »Ko je Gloria zbežala, mi je vsaj 20 sester zaupalo, da so bile spolno zlorabljene. Vsem sem rekla, naj se obrnejo na Hostovo, a ta ni nikoli priznala resnice.« V skupnosti je vladalo ozračje zatiranja. »Nisem si smela izbrati svojega spovednika in ne moliti tam, kjer bi si želela. Leta 1996 sem odšla – stara sem bila 34 let.«
Dikasterij za nauk vere je zaključil preiskavo o Rupniku in pripravlja ustanovitev neodvisnega sodišča.
Kako se je spremenil odnos žrtev do vere, so jih vprašali italijanski novinarji. Mirjam je odgovorila: »Zadnja leta sem čutila vse večjo meglo v sebi. Zaznala sem, da imajo enake težave tudi druge. Sprva sem iskala drugo skupnost, a sem dojela, da Cerkev ni več kraj, ki sem ga iskala. Potrebno je očiščenje institucije.«
Tudi sestra Samuelle se ni več vrnila v redovniško skupnost. Zdaj živi kot puščavnica. »Bila sem mrtva, zdaj pa živim, kot da bi vstala od mrtvih,« pravi. Ne spomni se, kdaj natanko so se zlorabe začele: »Dogajale so se po kapljicah, postopno.« Po študiju se je pridružila Jeruzalemski samostanski bratovščini. Predstojnica jo je obtoževala istospolnih nagnjenj, čeprav to ni bilo res. Njeno duševno stisko so pojasnjevali kot zaljubljenost. Začela se je rezati po rokah. »Samopoškodovanje je bil tihi krik,« pojasnjuje. »Nisem več zdržala. Mislila sem, da me je obsedlo. Poklicali so celo eksorcista.« Dvakrat je razmišljala o samomoru.
Kot kiparka in umetnica je spoznala Rupnika in začela delati v njegovem ateljeju v Centru Aletti. Toda Rupnik ji je začel prigovarjati, da mora dozoreti. »Govoril mi je, da brez njega ne morem ničesar. Stalno me je nadziral in uvedel večerni turnus, v katerem pa sem bila deležna telesnega in spolnega nadlegovanja.« Na koncu je vse skupaj pustila in se vrnila v Francijo, kjer danes sama ustvarja mozaike.
In kako razume odnos med pravico in odpuščanjem? »Odpuščanju je treba najti pomen, zato je treba najprej zadostiti pravici. Danes sem bolje, ker živim. Ne čutim več krivde ali strahu pred tem, da bi spregovorila o tem, kdo mi je škodoval.«
