Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je razsodilo, da sta bili nekdanjemu sodniku Milku Škobernetu kršeni pravica do zasebnosti in poštenega sojenja. Pod lupo je vzelo sojenje, na katerem je Škoberne zaradi jemanja podkupnine dobil pet let zapora in 19.600 evrov denarne kazni. Kazen je vmes že odslužil, ESČP pa je zdaj razsodil, da mora Slovenija pritožniku Škobernetu plačati 5000 evrov na račun nepremoženjske škode in še 5000 za stroške, ki jih je imel s postopkom.
»Sodba, na podlagi katere je Škoberne kazen že prestal in ga je v slovenskem prostoru označila za prvega sodnika, obsojenega zaradi kaznivega dejanja, povezanega s svojo funkcijo, je potrjeno nezakonita. Kar od generalnega državnega tožilstva terja, da na vrhovno sodišče vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče bo moralo pravnomočno sodbo razveljaviti in terjati ponovno sojenje na okrožnem sodišču. V novem postopku bo treba izločiti nezakonito pridobljene dokaze in zaslišati predlagane priče,« je sodbo ESČP za Dnevnik komentiral Škobernetov odvetnik Velimir Cugmas.
Dva priznala, Škoberne vztrajal pri nedolžnosti
Škoberne je bil decembra 2013 na ljubljanskem sodišču spoznan za krivega, da je vzel podkupnino v zameno za pomoč moškemu, obtoženemu zvodništva. Na zatožno klop je sedel s še dvema obtoženima. Najprej so se vsi izrekli za nedolžne, tik pred koncem sojenja pa sta druga dva priznala in dobila pogojno in denarno kazen.
Sodišče je razsodilo, da je takratni sodnik celjskega sodišča Škoberne poskušal preklicati odredbo za pripor in mednarodno tiralico zoper obtoženega zvodništva, pripravil predlog za izločitev nekaterih listin v njegovem postopku, kot dežurni preiskovalni sodnik pa tudi posredoval, ko so ga prijeli na hrvaško-bosanskem mejnem prehodu. Obljubljal mu je, da bo njegov primer padel zaradi procesnih napak, nato pa še pretental tožilstvo, da je odstopilo od zahteve za njegov pripor. V zameno so Škoberne in soobtožena najprej prejeli 9000 evrov, ko so zahtevali še 50 tisočakov, pa se je domnevni zvodnik povezal s policijo. Končalo se je tako, da je pod skrivnim nadzorom policije 18.000 označenih evrskih bankovcev izročil enemu od obtoženih, nakar so si denar razdelili. Škoberne je dobil 8000 evrov.
Domnevni zvodnik je sodnika najprej obremenil, na sojenju pa »obrnil ploščo« in dejal, da je bil napačno razumljen. Denar da je v resnici dal Škobernetovima soobtoženima za odvetnika (ki naj bi urejal zadeve v njegovem kazenskem postopku) in ne kot podkupnino sodniku. Slednji je krivdo vseskozi zanikal. Še tik pred razglasitvijo sodbe je izjavil, da bi nedolžnost veliko lažje dokazal, če bi mu sodnica omogočila soočenje s soobtoženima. Po priznanju so namreč postopek zoper njiju ločili. A je sodnica njegovo prošnjo zavrnila. Škoberne je trdil, da sta soobtožena znanstvo z njim izkoristila za to, da sta od domnevnega zvodnika z obljubami, da mu bo sodnik odpravil pripor, dobila denar. Škoberne se je zagovarjal, da za to ni vedel in tudi nikoli dobil nobene podkupnine. Glede prejetih osmih tisočakov pa je dejal, da je šlo za dolg. Enemu od soobtoženih je posodil denar in mu ga je vrnil.
»Zaskrbljujoč« zakon
Ravno to, da soobtožena po priznanju niso zaslišali kot priči, po mnenju ESČP predstavlja kršitev člena evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do poštenega sojenja in do zaslišanja prič. Škobernetu je bila na ta način odvzeta pravica do učinkovitega zbiranja dokazov, pomembnih za končno razsodbo. Res je sicer, da sodba zoper soobtožena takrat še ni bila pravnomočna, a bi bila, če bi počakali še nekaj dni. »Gre za edini priči, ki bi lahko potrdili ali zavrnili Škobernetov zagovor,« so zapisali sodniki ESČP.
Škobernetu so tudi pritrdili, da mu je bila kršena pravica do zasebnega in družinskega življenja. Naše sodišče se je v sodbi namreč v veliki meri oprlo na podatke o elektronskem komunikacijskem prometu. Po takratnem zakonu so morali ponudniki komunikacijskih storitev podatke o telefonskem prometu za potrebe organov pregona hraniti 14 mesecev. ESČP je tedaj veljavni zakon ocenil kot »zaskrbljujoč«, saj ni vseboval varovalk, s katerimi bi lahko preprečili morebitne zlorabe. Določena pa niso bila niti merila za zagotavljanje sorazmernosti ukrepa v tak poseg posameznikove zasebnosti. »V času, ko so bili hranjeni pritožnikovi telekomunikacijski podatki, ta ni užival pravnega varstva, do kakršnega bi bil upravičen na podlagi konvencije o človekovih pravicah,« so sklenili sodniki ESČP.
