»Že vse od nosečnosti pa tudi po rojstvu sina leta 2020 sva bila žrtvi fizičnega in psihičnega nasilja mojega bivšega partnerja, njegovega očeta. Zaradi tega na ljubljanskem okrožnem sodišču že četrto leto poteka kazenski postopek, na družinskem sodišču pa nepravdni zaradi dodelitve otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine,« začetke svoje izkušnje z družinskim nasiljem, kasneje pa tudi s centrom za socialno delo in sodnim postopkom opiše sogovornica, ki želi ostati anonimna.
Z zgodbo želi v javnosti osvetliti težave številnih žensk (pa tudi moških, a so ti vendarle v manjšini), žrtev nasilja partnerjev, ki se po prijavi policiji znajdejo v dolgotrajnih in mukotrpnih postopkih. V njih se žrtev ne zaščiti, vztraja sogovornica, še več – ponovno so viktimizirane. Še manj pa razume, kako lahko nekomu, obtoženemu nasilja, odredijo pravico do stikov z otrokom. Njen bivši partner je bil po njunem razhodu dodatno še dvakrat kazensko ovaden, enkrat znova zaradi nasilja nad drugo partnerico, enkrat zaradi povzročitve hude poškodbe.
Poleg zgodovine družinskega nasilja ima nekdanji partner duševne težave, psihiater v kazenskem postopku mu je postavil diagnozo afektivne bipolarne motnje s psihotičnimi simptomi, ki zahteva zdravljenje, obenem je odvisen od alkohola in drog. Konec oktobra lani je bil zoper njega na glavni kazenski obravnavi predlagan ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, a zaradi novih ovadb odločitev še ni bila dokončno sprejeta.
Otroškega glasu se ne sliši
»V družinskih sporih ni klasičnega pravdanja, vedno je treba gledati na interese otroka, ne lastne stranke,« pravi ljubljanska odvetnica Olivera Gomboc. Sama je v preteklosti zaradi tega že prišla v tak konflikt s stranko, da jo je ta zamenjala za drugega odvetnika. V družinskem pravu pač mora biti tako, da je otrok najpomembnejši, mnogokrat pa se ravno ta znajde v vojni med bivšima partnerjema. »V vsem tem balastu se otroka še najmanj sliši,« dodaja odvetnica. Podobnih primerov, kot je zgoraj opisani, je veliko. Sama je zastopnica naše sogovornice, mame triletnika. »V kazenskem postopku je psihiater odločil, da je bil moški v času očitanega mu dejanja neprišteven in bi se moral zdraviti, ob čemer pa bi moral tudi povsem nehati uživati droge in alkohol. To je z diagnozo namreč povsem nezdružljivo. Oče otroka sicer zatrjuje, da abstinira, a ustreznih dokazov sodišču za to ni predložil. Kazenski postopek zaradi družinskega nasilja še ni končan, se je pa tudi z naslednjo partnerico razšel zaradi nasilja. Prepoved približevanja je imel tako zoper njo kot zoper mamo svojega sina,« poda še nekaj informacij.
Tožilstvo je na osnovi izvedenskega mnenja spisalo predlog za obvezno zdravljenje na prostosti, razmišljali naj bi celo o obveznem bolnišničnem zdravljenju, a do te odločitve (za zdaj) ni prišlo. »Sodišče bi moralo v tistem trenutku reči, da stikov ne bo. Vsaj dokler se moški ne odloči, ali se bo zdravil ali ne. Dokler ne bo dokazal, da bo spoštoval navodila, da bo jemal zdravila in obiskoval zdravnika,« je prepričana odvetnica, ki se sicer zelo dobro zaveda, da se obtoženega obravnava kot nedolžnega, dokler mu ni dokazana krivda. A vendar – če je v ospredju korist otroka, ki je v predstavljenem primeru posledično utrpel hujše čustvene stiske pa tudi vedenjske težave, potem bi bilo po njenem mnenju treba stike ukiniti.
Dve leti za mnenje izvedenca
Odvetnica Olivera Gomboc se po desetletjih izkušenj v družinskem pravu zaveda, kako obremenjena so družinska sodišča. Sodna praksa se je spremenila, centri za socialno delo imajo manjšo vlogo v teh primerih, a še vedno znatno. Pari v razhodu so se lahko nekoč vse dogovorili na CSD, danes mora dogovor v vsakem primeru potrditi še sodišče. Po sprejetju novega družinskega zakonika narašča trend skupnega skrbništva, tudi ko to ni najbolj koristno za otroka. Nekoč je bil za to pogoj, da se bivša partnerja dobro razumeta, danes ni več tako. Kar po navedbah odvetnice včasih privede tudi do absurdnih situacij. Razvez in ločitev je vse več, otroci mnogokrat postanejo sredstva za obračunavanje med bivšima partnerjema, zato se v večini primerov sodišče odloči za odreditev izvedenskega mnenja. »Tistih, ki bi ga spisali, pa ni. Že leta kritično primanjkuje psihologov, kliničnih psihologov, pedopsihiatrov, pedopsihologov … Na mnenje izvedencev se čaka tudi po dve leti,« je kritična odvetnica Gombočeva. Sodišče brez tega ne more odločati, saj nima strokovnega znanja, zato se mnogokrat nasloni na strokovne delavke centrov za socialno delo, do katerih pa je sogovornica še bolj kritična. Delo tistih, s katerimi je prišla v stik prek svojih primerov, opisuje kot površno, nestrokovno, pristransko. »Zmaga« tisti od bivših partnerjev, ki socialno delavko dobi na svojo stran, še dodaja.
Naša anonimna sogovornica je prepričana, da bi morale institucije zaščititi tako njo kot sina. Ker ju niso, se je v preteklosti pritožila pomočnici direktorja CSD, na svet centrov za socialno delo, socialno inšpekcijo, obrnila se je tudi na varuha človekovih pravic. Nič se ni spremenilo, vsi so jo »potolažili«, da med strokovnimi delavci in strankami pač prihaja do nesoglasij. Po dolgih letih mukotrpnih postopkov se sprašuje, v čem je sploh smisel prijave nasilja v družini, če se še naprej omogočajo nasilje, ponovna viktimizacija, diskreditacija in agresija institucij, ki bi morale žrtev zaščititi. Pravi, da je po štirih letih še vedno na isti točki, napadena, ustrahovana in nezaščitena pred nasilnežem.
