Celje. Sebastien Abramov, ki je na zahrbten način in iz nizkotnih nagibov 15. marca 2015 v večernih urah, takrat še kot Sebastjan Colarič, v dnevni sobi družinske hiše Vebrovih v Pernovem pri Žalcu s polavtomatsko puško ustrelil svoje takratno dekle Saro Veber, je v petek, dobro leto po začetku sojenja, le izvedel za svojo usodo. Tožilec Gorazd Kacijančič je za umor Vebrove zanj zahteval 27 let zaporne kazni, pri čemer ni našel niti ene olajševalne okoliščine. Ker je bil v minulih štirih letih Abramov obsojen za še nekaj drugih kaznivih dejanj, med drugim za zavarovalniško goljufijo v aferi »odrezana roka«, a kazni še ni odslužil, pa je predlagal enotno najvišjo možno kazen 30 let zapora. Senat, ki mu je predsedovala sodnica Marjana Topolovec Dolinšek, je v celoti sledil predlogu tožilstva. A izreka sodbe Abramov ni slišal, ker tega niti ni želel in je sodnico že pred tem prosil, da bi ga pravosodna policista pospremila nazaj v pripor. Tam bo ostal do pravnomočnosti sodbe. Do takrat bo minilo še nekaj časa, saj je njegov zagovornik Dušan Tanko na sodbo napovedal pritožbo.
Zveza med Abramovim in pokojno je razpadala
Abramov je po mnenju sodišča pred osmimi leti zagrešil enega najhujših zločinov pri nas, Vebrovo je umoril na zahrbten način in iz nizkotnih nagibov, ko sama tega ni pričakovala. S polavtomatsko puško jo je ustrelil v desno polovico prsnega koša, posledično je izkrvavela in umrla. Še pred tem je skoval načrt, kako bo dogodek prikazal kot nesrečo. Že nekaj dni prej je razlagal, da z njegovo puško nekaj ni v redu, da »šteka«. Pred usodnim strelom pa je celo izklopil varovalo. Ko je Vebrova vstopila v dnevno sobo, ni mogla slutiti, da je Abramov puško pripravil na streljanje. Ko je počilo, pa je izpraznil cev in puško mirno pospravil v kovček. Šele nato naj bi Sari nudil prvo pomoč. Tako je vsaj dejal sam. A ga je Nada Veber, mama oškodovanke, postavila na laž, ko je povedala, da se je šele ona, ko je stopila v dnevno sobo, lotila oživljanja hčerke. Žal pa je bil njen trud in tudi trud reševalcev zaman.
Sodišče je veliko časa namenilo razčiščevanju, ali je bilo z Abramovo puško res kaj narobe in ali je res prišlo do nesreče, kot je ves čas sojenja zatrjeval Abramov. Pa tudi, ali je dejanje storil naklepno. Po vseh izvedenih dokazih je sodišče prišlo do zaključka, da s puško ni bilo nič narobe. Ko so svoja mnenja predstavili vsi izvedenci tako balistične kot sodnomedicinske, kliničnopsihološke in psihiatrične stroke, dvoma, da je šlo v tem primeru za umor, ni bilo več. Pri Abramovu izvedenci niso odkrili duševne motnje, so pa pri njem zaznali narcistično osebnostno motnjo ter disocialno naravnanost. Kar pomeni, da je obtoženi nenehno potreboval pozornost in občudovanje, slabo pa je prenašal zavrnitve.
Večkrat skušala prekiniti zvezo
Kar se je nanašalo predvsem na odnos med njim in pokojno, ki je bil vse prej kot idealen. Iz številnih SMS-sporočil, ki sta si jih v času njune zveze izmenjala obtoženi in pokojna, je bilo mogoče razbrati, da je Sara večkrat poskušala prekiniti zvezo z Abramovim. Vedela naj bi tudi, da se je njen partner ukvarjal z nezakonitimi posli, in mu celo zagrozila, da ga bo naznanila policiji, kar je v zaključni besedi poudaril Matjaž Šaloven, pooblaščenec oškodovancev, Sarinih staršev.
Prav tako naj bi pokojna vedela, da je imel stike s številnimi drugimi ženskami, tudi Julijo Adlešič. To je enkrat celo prosil, naj mu pošlje fotografijo, na kateri je gola. To sporočilo pa je videla tudi Sara. Zato ni čudno, da se je njun odnos vse bolj krhal in je vse kazalo, da bo zveza kmalu razpadla. »Čeprav so bili številni znanci, prijatelji in sorodniki prepričani, da sta idealen par, je bila njuna zveza daleč od idealne. A Sara o svojih težavah ni razlagala nikomur, tudi staršem ne, zato zanje niti nista vedela,« je poudaril Šaloven.
»Nisem morilec!«
Abramov pa je tudi v petek, po obširnih zaključnih besedah tožilstva, obrambe in pooblaščenca oškodovancev, v sklepni besedi svoje ravnanje skušal prikazati v drugačni luči in je vztrajal, da ni moril. »Nisem ubil Sare in nisem morilec,« je dejal. In dodal, da ni imel prav nobenega razloga, da bi Sari vzel življenje. Da pri puški, s katero je Abramov ustrelil Saro, ni šlo za običajno novo orožje, temveč je ta res imela hibo, ki bi jo moral odpraviti strokovnjak, pa je dejal in Abramova vzel v bran njegov zagovornik. In dodal, da se je njegov klient kljub vsemu spopadel s številnimi strahovi in očitki iz obtožnice. Pri čemer je meril na to, da je Abramov, četudi čisto na koncu kazenskega postopka, vendarle spregovoril o dogodku, pred tem pa je to ves čas zavračal. Obžalovanja pa, tako sodnica, kljub temu ni pokazal, čeprav je govoril, da mu je žal.
