V soboto dopoldne je med sprehodom po notranjem dvorišču iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana v Povšetovi ulici pobegnil 25-letnik, ki je tam zaradi neplačanih glob za prekrške prestajal nadomestno zaporno kazen. Policija ga še ni našla, za zapahe pa se ni vrnil niti sam.
Za njim so razpisali tiralico, pobegli pa ne velja za nevarnega. »Pobeg je bil najverjetneje izvršen z zunanjo pomočjo. Če tega ne bi imel, bi ga verjetno že prijeli,« so se v ponedeljek odzvali v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS). Po prvih ugotovitvah se je namreč osebje odzvalo ustrezno: pravosodni policisti so pobeglega takoj začeli iskati, a ga v okolici niso več našli. Obvestili so policijo. Izpostavili so, da je omogočanje bega osebi, ki ji je odvzeta prostost, kaznivo dejanje. In še, da bodo v tem primeru prijavili sum storitve kaznivega dejanja zoper neznano osebo.
Da so pobegi z zaprtega oddelka zapora pri nas prej izjema kot pravilo, potrjuje tudi statistika. A prejšnji teden izstopa, ker je tri dni pred pobegom 25-letnika med obiskom stranišča na gradbišču, na katerem raste nov zapor v Dobrunjah, izginil tudi 38-letni zapornik. Ta je zaradi uboja prestajal nekaj več kot 16 let dolgo zaporno kazen, a si je z lepim vedenjem za zapahi prislužil ugodnost dela. V petek se je v zapor vrnil sam.
Na URSIKS opozarjajo, da zadnjih dveh pobegov ne gre enačiti, predvsem pa izpostavljajo, da pri nobenem od pobeglih ni bilo prisotno visoko varnostno tveganje. »Prav tako primera ne kažeta, da slovenski zapori ne bi več izvrševali temeljnega poslanstva – zagotavljanja varnih zaporov za zaprte, zaposlene in vso družbo,« še navajajo.
Ne gre za pomanjkanje kadra
Primera niti nista povezana s pomanjkanjem pravosodnih policistov ali s prezasedenostjo v zaporih, pojasnjujejo v vodstvu zaporov, saj so bile v ospredju druge okoliščine. »Zavedamo pa se težave neustrezne umeščenosti trenutne lokacije ljubljanskega zapora in njegovih arhitekturnih pomanjkljivosti ter s tem povezanega oteženega zagotavljanja varnosti. Zanikamo navedbe, da obzidje zapora na nekaterih mestih ne bi bilo varovano z ograjo z rezilno žico in da je do zadnjega pobega prišlo ravno na tej točki,« so še razložili in dodali, da dodatnih podrobnosti ne morejo razkrivati. So pa že izvedli določene ukrepe za povečanje varnosti. Izboljšanje stanja napovedujejo po selitvi v novogradnjo v Dobrunjah.
Da so kadrovsko pomanjkanje in s tujci prenatrpani zapori ključni problem, je med komentarji pod objavljenim člankom pod enim od slovenskih portalov na družbenem omrežju izluščil Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenje (SDOS). »Še dobro, da je pobegnil zapornik, ki je bil na prestajanju nadomestne zaporne kazni, ker ni poravnal globe. Povsem drugače bi bilo, če bi s priporniškega sprehajališča pobegnil kakšen nevaren pripornik iz znanih balkansko obarvanih krvoločnih tolp,« je še zapisal in dodal, da za tako stanje ne gre kriviti pravosodnih policistov, temveč politične oblasti, ki kljub dolgoletnim opozorilom niso poskrbele za zadostno število pravosodnih policistov in strokovnih delavcev.
Poklical upravnika
Statistika URSIKS kaže, da je klasičnih pobegov malo, kakšno leto (iz zapora samega) ni sploh nobenega. Je pa vsako leto več poskusov pobegov in pobegov med spremstvom v zunanjo ustanovo. Med najbolj izstopajočimi pobegi iz zaprtega zapora je tisti 30. decembra 2018, ko sta Dragan Milosavljević in Damnjan Mitrović prerezala rešetke na oknu koprskega zapora, iz rjuh naredila vrv in se ponoči spustila pet metrov globoko na notranje dvorišče. Splezala sta na zabojnike za smeti, naprej do žice, nanjo naložila odpadno vzmetnico in z vrvjo iz rjuh splezala še čez zid. V sobi sta pustila pismo, v katerem sta kot motiv za pobeg navedla nestrinjanje z odločitvijo, da se ju izroči Srbiji. Mitrović je storil še korak dlje – kmalu po pobegu je poklical upravnika koprskega zapora in mu pojasnil, zakaj in kako je zbežal, da ne bi slučajno kdo krivil paznikov. Tudi pri URSIKS navajajo, da vse od ustanovitve uprave leta 1995 niso zabeležili primera pomoči zaposlenih pri pobegu zapornika. Razlogi za pobeg so po navedbah URSIKS različni, saj je vsak primer zgodba zase. V nekaterih zapornik zlorabi zaupanje ob svobodnejšem režimu prestajanja kazni, do izraza pa pridejo še človeški faktor in arhitekturne značilnosti posameznega zapora.
V zadnjih letih so zaporniki pobegnili ali pa so skušali pobegniti predvsem iz delavnic zapora, s sodišča, z urgentnega oddelka bolnišnice. Šlo je za primere rezanja rešetk, kopanje luknje v steno, nekdo je plezal na ograjo sprehajališča, v Novi Gorici pa so med pregledom bivalnih prostorov za straniščnim kotličkom našli luknjo v zidu in tako preprečili še en pobeg. Leta 2023 so našteli dva pobega iz dislocirane enote in tri med spremstvom (med njimi je bil tudi spektakularni pobeg zapornika z vzdevkom Satan, ki ga je na skuterji čakal pajdaš, šele mesec dni pozneje pa so ga ulovili v Berlinu). Predlani so našteli šest poskusov pobegov, leta 2022 pa še štiri več.
