Dvorana je bila ob razglasitvi sodbe zoper Žarka Gorenjca, ki je marca predlani v domači hiši s kopalnim plaščem zadavil ženo Jasno, nabito polna. Družina, prijatelji in sodelavci žrtve so s solzami v očeh poslušali predsednika senata Bernarda Tajnška: »Kriv je, da je iz nizkotnih nagibov umoril soprogo. Lastil si jo je kot objekt, jo nadzoroval, ji omejeval stike z družino in prijatelji, bil do nje fizično nasilen, saj jo je večkrat davil, tako da se mu je povsem podredila. Ni hotel sprejeti, da ga želi zapustiti. Grozil ji je, da živa ne bo prišla iz hiše. Raje jo je ubil, kot da bi ji pustil živeti svoje življenje.« Ob izreku kazni – 23 let zapora – se je čustveno nabito ozračje za odtenek sprostilo. Dve leti po nasilni smrti hčere, sestre, prijateljice, sodelavke Jasne so končno prišli do vsaj nekega zaključka.
Grožnje, nadzor, omejevanje
»Nobena kazen Jasne ne bo oživila,« je poudaril Tajnšek, a dodal, da je 23 let zapora po mnenju senata pravična in primerna kazen. Med oteževalne okoliščine je senat štel, da je Gorenjc umoril svojo ženo le nekaj korakov stran od njune hčere, ki je spala v drugi sobi. V škodo mu je šlo tudi dolgoletno psihično in fizično nasilje ter pomanjkanje obžalovanja, čeravno se je dan pred sodbo v solzah vendarle opravičil družini pokojne. Kot olajševalne okoliščine pa je upošteval, da je bil Gorenjc v času dejanja zmanjšano prišteven (a ne bistveno!), kakor tudi njegovo doslejšnjo nekaznovanost in osebnostno strukturo. Senat se je s tožilstvom strinjal, da je šlo za umor in ne uboj, kot vztraja obramba. »Zavedal se je svojega dejanja in ga je hotel storiti. Pred tem ji je že večkrat grozil s smrtjo, dejanje pa nato dejansko storil,« je razložil sodnik. Strah, ki ga je Jasna čutila, ali bo živa prišla iz hiše ali ne, je bil dlje trajajoč, saj ji je mož grozil, jo nadzoroval in se nad njo znašal več let. V času koronakrize se je vse skupaj le še stopnjevalo. »To je bil izjemen pritisk nanjo. Bila je v šahu. Sploh ni mogla živeti kot samostojno bitje,« je še prepričan.
V obširnem postopku je sodišče s pomočjo prič, sodnih izvedencev, z ogledom kraja zločina, na osnovi žrtvinih pisem in drugih dokazov ugotavljalo družinsko dinamiko zakoncev Gorenjc. Znanca že od mladih nog sta se znova »našla« po koncu študentskih let. Priče so pripovedovale o nori zaljubljenosti, o popolni, celo pravljični zvezi, ki pa se je ob trku z realnostjo začela krhati, kar je le še poslabševala Gorenjčeva odvisnost od drog in alkohola. Prvotna simbioza para je začela razpadati ob rojstvu njune hčere leta 2018, saj je Gorenjc izgubil vlogo prej »oboževanega objekta«, žena je imeli zanj tudi manj časa kot prej. Čas koronakrize je stanje še poslabšal. »V želji, da bi Žarka dobila nazaj, kakršen je nekoč bil, je Jasna vse to dopuščala. A je tudi sama sčasoma ugotovila, da tako ne bo šlo več,« je počasen, a očitno neizbežen razpad zakona opisal predsednik senata. Januarja predlani je bližnjim začela po drobcih razkrivati temačnejše plati njunega zakona, poiskala je tudi pravno pomoč. A jo je bilo zaradi groženj s smrtjo in groženj, da ji bo odvzel hčer, tega koraka zelo strah.
Napovedani pritožbi
Po mnenju senata pa je bilo že več mesecev strah tudi Gorenjca. Šlo je za strah, ki je izviral iz njegove osebnostne drže, da ga bo žena zapustila, česar ni mogel sprejeti. »Strah ga je bilo, da jo bo izgubil in da takrat tudi njega več ne bo. Brez nje namreč neha obstajati,« je klinična psihologinja Sanja Šešok med sojenjem skušala na čim bolj poljuden način opisati njegovo stanje. Ko je tisto usodno noč ugotovil, da žena resno misli z ločitvijo, jo je umoril. Z razhodom se namreč ni strinjal, obenem je hotel skupno skrbništvo, v boju zanj pa bi se razvedelo, kakšen človek je v resnici, je še pojasnil sodnik Bernard Tajnšek. »Ne samo uspešen, kakršen se je kazal navzven, ampak da tudi pije, uživa kokain in je nasilen,« je pristavil. Senat je Gorenjcu zaradi ponovitvene nevarnosti podaljšal pripor, v katerem je sicer že od dneva umora, 5. marca 2021, kar se mu bo štelo kot prestani del kazni. V povezavi s tem je sodnik Tajnšek izpostavil še obsojenčevo izrazito brezbrižnost ob krvavem zločinu, pri čemer je še enkrat spomnil na prisotnost hčere v domači hiši, Gorenjčevo prijavo na policijo dolge ure po umoru ter dejstvo, da konflikte rešuje na nasilen način. »Čeprav sam pravi, da ni nasilen,« je zaključil predsednik senata.
Sodba še ni pravnomočna. Tožilstvo je napovedalo pritožbo zaradi dolžine kazni (predlagalo je 28 let), obramba pa iz več razlogov. Po navedbah odvetnika Gorazda Fišerja bi morali v tem primeru govoriti o uboju, ne umoru, obenem bi moralo sodišče podrobneje razčistiti obtoženčevo duševno stanje v času dejanja. Prepričan je namreč, da kljub trem izvedencem psihiatrične stroke in izdelanemu mnenju klinične psihologinje to ni bilo dovolj raziskano in dejansko ugotovljeno.
