V sredo so v Teksasu z injekcijo usmrtili 41-letnega Ramira Gonzalesa. Kljub številnim prošnjam za pomilostitev, češ da se je za zapahi spremenil v duhovnega vodjo, predlani pa je za lastno »pokoro« skušal nekomu darovati ledvico, so smrtno kazen vseeno izvedli. Nanjo je čakal vse od leta 2006, ko je bil obsojen za umor 18-letne ženske. Dan za njim so v Oklahomi s kar tremi injekcijami usmrtili 66-letnega Richarda Rojema, ki je leta 1984 ugrabil, posilil in umoril sedemletno nekdanjo pastorko Laylo. Krivdo je zanikal vse do zadnjega diha, ni imel pripravljenih posebnih zadnjih besed. Si je pa naročil zadnjo večerjo. Za Gonzalesa ni znano, kakšen je bil njegov poslednji obrok na zemlji, Rojem pa je pojedel dva majhna hamburgerja s sirom, dve pici z dodatno salamo, dva lončka vaniljevega sladoleda, vse to pa je poplaknil z ingverjevim pivom. Izvor obreda zadnjih večerij naj bi segal v antično Grčijo, a si strokovnjaki glede tega niso enotni. Pred zmenkom s smrtjo so gladiatorjem v Koloseju pripravili pojedino, premožnejši zaporniki v 18. stoletju v Londonu pa so lahko priredili razkošno zabavo in nanjo povabili goste. Na poti do vislic so se ustavili še v krčmi na kozarcu piva.
Naročil pojedino, umrl pa lačen
Tipične zadnje večerje, kakršne poznamo iz serij ali filmov, so najverjetneje uvedli konec 19. ali v začetku 20. stoletja. Nadomestile so kakšno cigaro in kozarec viskija, ki so ju obsojenci morebiti prejeli ob dobri volji direktorja zapora, danes pa cigaret in alkohola na večini menijev po svetu ni več. Največ informacij o teh obredih prihaja iz ZDA, kjer se na krožnikih najpogosteje znajdejo pečeni krompirček, ocvrti piščanec, pica in sladoled. Menda zato, ker večina obsojenih prihaja iz nižjih družbenih slojev in imajo najraje »poceni« hrano. »Zaporniki in zapornice hrepenijo po normalnosti in času, ko so lahko želje – tudi po hrani – hipno zadovoljili. Za rešetkami to postane luksuz,« je za časnik USA TODAY pojasnila Sarah Gerwig, profesorica prava na univerzi Mercy v ameriški Georgii. »Mnogokrat si za zadnjo večerjo izberejo jedi, ki jih spominjajo na otroštvo,« je še dodala.
Tu in tam pa se najde kak gurman, ki si zaželi zrezek, jastoga in rakce. V takih primerih se ameriški davkoplačevalci, ki pokrijejo račun, zgražajo nad lakomnostjo. Pravila se v 19 zveznih državah ZDA, kjer izvajajo smrtno kazen, razlikujejo. Zadnje večerje strežejo v dvanajstih od njih, v dveh so omejene s ceno (na Floridi je omejitev 40, v Oklahomi 25 dolarjev). V šestih državah si lahko obsojeni izbirajo hrano le z menija zaporniške kuhinje, je pokazala nedavna analiza časnika USA TODAY. Zanimiva je zgodba iz Teksasa, kjer so zaporniki vse do leta 2011 smeli naročiti bolj ali manj vse, ob čemer so se jim pocedile sline. Za spremembo je kriv Lawrence Russell Brewer, ki je naročil dva ocvrta piščančja zrezka, pol kilograma mesa z žara, trojni hamburger s sirom, pico, tri mehiške fajite, omleto, skledo oker, pol kilograma sladoleda in tri steklenice brezalkoholnega piva. Hrane pa se na koncu ni niti dotaknil. Kot razlog je navedel, da ni lačen. S tem je tako ujezil senatorja, da je nemudoma ukinil »zadnje menije«. Danes usmrčeni prejmejo hrano, ki jo tisti večer strežejo v zaporniški kuhinji. Je pa tudi res, da kljub veliki želji mnogi zaradi živčnosti in slabosti ne morejo zaužiti kaj več kot le grižljaj.
Hostija, bomboni in oliva
Zanimivih je še več primerov: morilec Jonathan Wayne Nobles je leta 1998 za zadnjo večerjo naročil sveto obhajilo oziroma posvečeno hostijo, Cary Carl Simmons mlajši si je leta 2012 naročil za skupno okoli 30.000 kalorij hrane, 17-letni Gerald Lee Michell je po drugi strani zelo skromno naročil le vrečko najljubših bombonov. Eni so se pred smrtjo basali, drugi protestno umrli lačni. James Edwards Smith si je leta 1990 zaželel pest zemlje, a so ga zavrnili. Dobil je jogurt. Edinstven pa je bil primer morilca Victorja Feguerja, ki je leta 1960 zaprosil le za eno olivo s koščico. Po smrti so jo našli v žepu njegovega suknjiča. Upal je, da ga bodo pokopali z njo vred, na njegovem grobu pa bi zrasla oliva, simbol miru.
Kaj pa so si naročili bolj znani zločinci? Serijski morilec žensk Ted Bundy, ki je leta 1989 umrl na električnem stolu, je zavrnil zadnjo večerjo, zato so mu postregli z zrezkom, jajci, krompirjevimi kroketi in kavo, česar se ni niti dotaknil. John Wayne Gacy, znan tudi kot »morilski klovn«, je leta 1994 naročil in pojedel ducat rakcev, vedro perutničk iz KFC, ocvrti krompirček in pol kilograma jagod. Tudi serijska morilka Aileen Carol Wuornos je leta 2002 zavrnila poseben obed, zato so ji prinesli le kavo. Padlemu iraškemu diktatorju Sadamu Huseinu so domnevno ponudili piščanca, a ga je zavrnil.
