Začelo se je kot šala. Voditelji kultne televizijske oddaje Top Gear – Clarkson, May in Hammond – so se namreč šalili, da imena tega avtomobila nikakor ne zmorejo izgovoriti. In se spraševali, kaj za boga so njegovi razvojniki z imenom sploh želeli sporočiti. No, slabo desetletje pozneje gre na smeh prav razvojnikom tega superšportnega avtomobila, ki sliši na ime tuatara. Danes nihče nima več težav z izgovarjavo, prav tako tudi vedo, da so ga njegovi starši pri majhnem ameriškem podjetju SSC (nekoč Shelby SuperCars) poimenovali po plazilcu, ki živi zgolj na Novi Zelandiji in je znan po tem, da ima najhitrejši molekularni razvoj med vsemi živalmi.
Štirikolesna tuatara trenutno polni vrstice mnogih časopisnih izdaj, kjer ji pišejo hvalnice, o njej poročajo tudi televizijske hiše. Z razlogom: postala je najhitrejši serijski avto na svetu. Za trenutek se sprostite in udobno namestite, da vas ne bo vrglo na ta zadnjo: testnemu vozniku Oliverju Webbu je v Nevadi v povprečju dveh voženj uspelo peljati s hitrostjo nad magičnimi 500 km/h (natančneje 508,73), pri čemer je v drugi vožnji drvel z neverjetnih 532,93 km/h. Rekord koenigsegg agere RS iz leta 2017 so izboljšali za neverjetnih 75 km/h.
»Šaljenje na naš račun smo sprejeli pozitivno, rekoč, pojavili smo se na Top Gearu, to je vendarle kulsko,« se leta 2011, ko so predstavili konceptno tuataro, spominja predsednik uprave podjetja Jerod Shelby. Z dodatnim razlogom: v tem letu je za posledicami raka izgubil ženo, za nameček so podjetje ogoljufali za več milijonov dolarjev. To njegovih sanj, da bo nekoč podpisan pod najhitrejši avto na svetu, ni uničilo. Le za nekaj let je vse namenoma potihnilo.
Motor zveni kot simfonija
Zgodba se sicer začenja leta 1998, ko je Jerod v domačem Richlandu ustanovil podjetje SSC. »Nihče nas ni poznal, zato se mi je zdelo, da če postavimo hitrostni rekord, nas bodo vsi začeli enačiti z uveljavljenimi Bugattijem, Koenigseggom in Ferrarijem,« pravi Shelby, ki je bil s hitrostjo kot dirkač gokartov obseden že v mladosti. Leta 2007 je njegov ultimate aero s 410 km/h ukradel rekord bugattiju veyronu, naslednji cilj pa je bil še bolj nor, preseči mejo 500 km/h. Za pomoč se je obrnil na oblikovalca Jasona Castrioto, ki je v preteklosti sodeloval s Pininfarino in Bertonejem, ter mu naštel svoje želje: avto mora biti enostaven za vožnjo, zanesljiv, z edinstvenim zvokom in ogromno zalogo moči. Rečeno – storjeno, 5,9-litrski osemvaljnik tuatare ima moč 1750 konjev (1287 kW), vrti pa se vse do številke 8800.
»Nad 7800 vrtljaji zveni kot simfonija,« je dejal Tom Nelson, ki je bedel nad razvojem motorja, v katerega so vgradili štirikrat več senzorjev, kot je običajno. Za prenos moči 2,5 tone težke tuatare skrbi 7-stopenjski menjalnik, ki je bil originalno zasnovan za helikopterje. Hvalijo se, da ima avto koeficient upora vsega 0,279, njegova šasija je iz karbonskih vlaken, uporabili so tudi aluminij, v notranjosti pa usnje in alkantaro. Namesto klasičnih vzvratnih ogled so namestili kamere. Odločili so se, da jih bodo izdelali 100 za osnovno ceno 1,6 milijona dolarjev, a v realnosti cena hitro preseže mejo dveh milijonov.
Ko želi avto poleteti
Ko avto drvi s 100 km/h, prevozi 24 metrov na sekundo, pri 530 km/h pa skorajda 150 metrov na sekundo. Ali prevedeno, v sekundi prevozi toliko, kot meri nogometni stadion. »Ko so se pri Nasi odločili, da želijo na Luno, so vedeli, v katero smer morajo iti. Samo še inženirje, ki bi jim pri tem morali pomagati, so morali najti. Podobno je bilo z nami,« je dejal Castriota. Velik izziv pa je bilo najti ustrezno stezo in ustreznega voznika. Odločili so se za 11 kilometrov dolgo vzletno-pristajalno stezo v Nevadi in nalogo zaupali Britancu Webbu. »Ta odsek ceste je dolg in raven, praviloma veter ni premočan. Je pa dokaj ozek, zato ga dirkači ne maramo preveč,« je cesto pokomentiral Britanec, ki je v času postavljanja rekorda pričakoval prvega otroka. »Šlo je noro hitro. Tako zelo, da sem bil ves čas osredotočen zgolj na cesto in merilnika hitrosti sploh nisem gledal. Ko pa sem se odločil za upočasnjevanje, sem ugotovil, da je hitrost še vedno 435 km/h, zato sem vedel, da sem bil zelo hiter.« Ko mu je uspelo, je dodal: »Upam, da tega nikoli več ne ponovim. Mislim, da nihče ni tako nor, da bi ta rekord v kratkem poskušal preseči. Nespametno je sploh poskusiti.«
Tega se je dobro zavedal tudi Castriota. »Ne bom lagal, prve besede, ki sem jih izrekel vozniku, so bile hvala ti. Nato pa sem mu dejal, da sem vesel, da ga nisem ubil.« Pri hitrostih nad 480 km/h vozilo namreč postane spolzko in ustvarja vzgon, saj želi poleteti. Ni več stabilno, zato je vožnja nevarna. Eden izmed razlogov, zakaj se strokovnjaki sprašujejo, ali je hitreje na štirih kolesih sploh še mogoče peljati, ne da bi pri tem prišlo do nesreče. A preteklost nas je naučila, da ljudje mejnike ves čas premikamo. Kdaj bo padel novi hitrostni rekord, je tako zgolj vprašanje časa in dirkačevega poguma.
