Enostaven in zapleten hkrati
Pravila so, me je kot zeleno sudokujevko poučil mamin sosed v bloku, upokojenec Rajko Stržinar, res tako preprosta, da jih dojameš v minuti. Najpogostejši sudoku, ki ga najdemo v časopisih, je sestavljen iz kvadratne mreže v velikosti 9 krat 9, ki ga moramo zapolniti s števili od 1 do 9, vsako število pa se lahko pojavi samo enkrat v vsakem stolpcu, vsaki vrstici in v vsakem manjšem kvadratu ali bloku velikosti 3 krat 3, pri čemer so nekatera števila v mreži že zapisana. Numerična logična uganka, ki po opisu morda deluje zapleteno, je, če ne gre za večje mreže in bolj elaborirane odvode, rešljiva v nekaj minutah, zna pa se tudi konkretno zaplesti. Takrat pride v igro radirka in stvar se začne od začetka. »Po navadi je tako, da se na koncu izkaže, da si ga nekje polomil, zato ga rešujem s svinčnikom, potem pa vse zradiram in grem reševati na novo,« pravi Rajko, ki sudokuje rešuje, »da si krajša čas in malo trenira možgane«, vmes pa lista eno od svojih knjižic, v kateri je natisnjenih več kot 300 sudokujev. Čaka ga še dobra polovica, tiste, ki jih objavlja Dnevnik, pa rešuje sproti. »Nekateri sudokuji so precej težki. Manj ko je številk in večji ko je sudoku, težje je, odvisno pa je tudi, kako so števila, ki so že zapisana v mreži, razporejena. Najtežje je začeti. Devetmestni sudokuji so precej enostavni, 16-mestni pa so že zelo težavni in včasih pridejo prav tudi rešitve,« priznava in dodaja, da do reševanja nima nekega študioznega, matematičnega pristopa: »Ne vem, ali sploh obstaja kakšna logika, kako se lotiti reševanja. Sam to, kam bi pasala kakšna števila, običajno poizkušam po linijah in razmišljam o različnih kombinacijah,« pove. In gre mu prisluhniti. Izkušenj ima kot nekdo, ki sudokuje redno rešuje kakih pet let, več kot dovolj.
Časnik Dnevnik in knjižica sudokujev, ki jih najdemo v Rajkovem stanovanju, sta le dve v množici publikacij, ki v Sloveniji objavljajo sudokuje, Rajko pa le eden od tisočih Slovencev, ki občasno ali redno izpolnjujejo kvadrataste mreže. Sudoku je po dobrih desetih letih, ko je prišel v Evropo, časopise, revije in ugankarske izdaje preplavil z mrežastimi kvadrati različnih oblik in velikosti, glede na to, da že klasični sudoku omogoča kar 5.472.730.538 unikatnih kombinacij in da v nasprotju s križanko vse sudokuje sestavlja računalniški program, pa se sudokumanija še ne bo tako hitro izpela. Ne na papirju ne na mobilnih napravah.
Iz Amerike na Japonsko in nazaj
Če ne bi bilo Wayna Goulda, novozelandskega sodnika, ki je delal v Hongkongu, bi bilo morda vse drugače. Gould je na sudoku naletel leta 1997 v knjigarni v Tokiu in se tako zaljubil vanj, da je naslednjih šest let posvetil razvijanju računalniškega programa, ki bo sudokuje izdeloval sam in ocenjeval tudi njihovo težavnost. Ko je imel program, je potreboval samo še medij, ki bi sudokuje objavljal. Prvič se je njegov sudoku pojavil septembra 2004 v dnevniku Conway Daily Sun v New Hampshiru, pravi zalet pa je dobil, ko ga je Gould, ki je menil, da bo več zaslužil s prodajo svojega programa, brezplačno odstopil britanskim časopisom. Za začetek londonskemu Times, ki ga je 12. novembra 2004 objavil pod imenom Su Doku. Sudokumanija je bila rojena, iz tiskanih medijev pa se je razširila celo na televizijo. Prvi televizijski sudoku šov je leto po njegovem prihodu v Veliko Britanijo predvajal Sky One, kjer so ga promovirali s 83-metrskim sudokujem. Težava je bila le v tem, da je, kot se je izkazalo pozneje, imel več rešitev. Manj so komplicirali organizatorji prvega svetovnega prvenstva v sudokuju v Italiji leta 2006. Za tekmovalce so pripravili 45 klasičnih, 9 krat 9 velikih mrež, prvo mesto pa je po dveh dneh izpolnjevanja kvadratkov zasedla češka računovodkinja Jana Tylova, ki je prehitela harvardskega diplomanta in programskega inženirja v Googlu.
Gould je v času, ko je sudoku širil bazo fanov, po mnenju revije Time postal ena od najvplivnejših oseb. Koliko je zaslužil s sudokujem, ni znano, so pa v reviji Time, ko so ga uvrstili med sto ljudi, ki so leta 2006 najbolj spremenili svet, o njem zapisali: »Čeprav Gould ni izumil sudokuja, je imel talent za to, da je opazil njegovo preprostost in zasvojljivo privlačnost, imel pa je tudi briljanten marketinški model: da razda uganko. Več kot 400 časopisov zastonj objavlja Gouldove sudokuje v zameno za promocijo njegovega računalniškega programa in knjig. Rezultati morajo biti dobičkonosni, samo prodaja knjig pa je presegla štiri milijone izvodov.«
Gould res ni izumil sudokuja, a da ne bo pomote, izumili ga niso niti Japonci. Če pustimo ob strani eksperimentiranje z numeričnimi ugankami v Franciji ob koncu 19. stoletja, ki je bilo že zelo podobno današnjemu sudokuju, je tisti, ki si lahko lasti to iznajdbo, ameriški arhitekt Howard Garns, ki jo je pod imenom Number Place prvič objavil leta 1979 v reviji Dell Pencil Puzzles and Word Games. Šele od tam so jo leta 1984 uvozili Japonci, jo poimenovali Suuji wa dokushin ni kagiru (Številke morajo biti edine) in nato skrajšali v sudoku. Torej tisti sudoku, ki ga je na novo odkril Gould. In tisti sudoku, ki je potem sprožil plaz izpeljank in drugih numeričnih ugank, o katerih so študijsko razpravljali celo matematiki in zdravniki.
Sudoku proti alzheimerju in demenci
Ameriška zveza za alzheimerjeve bolnike je sudoku podprla kot »možgansko igro«, ki bi lahko pomagala zmanjšati tveganje za alzheimerjevo bolezen, marsikdo pa verjame, da sudoku in podobne igre lahko zmanjšajo posledice demence in izboljšajo spomin. Nevropsihologinja Veronika Kragelj, ki ima dolgoletne izkušnje s svetovanjem bolnikom s kroničnimi nevrodegenerativnimi boleznimi, sicer poudarja, da si stroka na področju vpliva miselnih iger še vedno ni čisto enotna, vendar so nekatere opravljene študije pokazale pozitiven vpliv rednega igranja miselnih iger na kognitivne sposobnosti, sploh v kombinaciji z zdravo prehrano in redno fizično aktivnostjo. »Spremembe v možganih, ki so vzrok za starostni kognitivni upad, se dogajajo na več ravneh; od okrnjenega delovanja nevronov do manjšega števila sinaps in zmanjšane plastičnosti možganov. Aktivnosti, ki spodbujajo in stimulirajo delovanje možganov, tako lahko vplivajo na izboljšanje povezav med možganskimi celicami oziroma pripomorejo k tvorjenju in vzpostavljanju novih celic ter novih povezav, s tem pa vplivajo tudi na izboljšanje posamezne kognitivne funkcije,« pojasnjuje, pri trditvah o tem, da bi igre, kot je sudoku, lahko zmanjševale tveganje za alzheimerjevo bolezen, pa je previdna. »Tudi na tem področju si stroka še ni čisto enotna, vendar so nekatere opravljene študije dokazale povezavo med redno miselno aktivnostjo in prisotnostjo beljakovin (beta amiloidov), ki so jih našli pri bolnikih z demenco. Ugotovili so, da imajo starostniki, ki so bili vseskozi miselno aktivni, v možganih prisotno pomembno manjšo količino omenjenih beljakovin, kar pomeni tudi nižje tveganje za razvoj demence. Podobno korist redne miselne aktivnosti so študije ugotavljale pri praktično vseh možganskih obolenjih – pri parkinsonovi bolezni, multipli sklerozi, pri nekaterih vrstah epilepsije ter v sklopu okrevanja po travmatskih možganskih poškodbah,« našteva in doda, da so za vzdrževanje miselne kondicije ustrezne vse oblike miselnih aktivnosti, od reševanja sudokuja in križank do iger s kartami, šaha, učenja tujega jezika in novih spretnosti, pa tudi branje in igranje računalniških iger.
Torej, svinčnik v roke in na delo.
