Leta 1949 rojena Moskovčanka Alja Pugačova se je začela glasbeno izobraževati pri sedmih letih v glasbeni šoli, nadaljevala pa je vse do univerze in postala zborovodja. Prve posnetke je na moskovskem radiu objavila leta 1965, naslednjih deset let pa bivala predvsem znotraj radijsko-glasbenih institucij oziroma sodelovala z uveljavljenimi starejšimi ruskimi glasbeniki, kakršen je bil Oleg Lundstrem. Ta leta 2005 preminuli jazz mojster je bil neke vrste sovjetski Bojan Adamič, le da s še bolj pisano biografijo. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je igral v Šanghaju, v katerem je v tistem času vladal protikomunistično usmerjeni general Čankajšek, Lundstremov orkester pa je bil stalnica druženja šanghajske visoke družbe.
A to ni bila ovira, da se ne bi leta 1947 vrnil v Sovjetsko zvezo, kamor je preselil tudi svoj Oleg Lundstrem Orkester, ki ga je ustanovil leta 1936 in je, dokler je obstajal, veljal za najstarejšo delujočo jazz zasedbo na svetu. Prek Lundstrema se je uveljavila večina osnovnih ruskih pevcev zabavne glasbe iz petdesetih in šestdesetih let, tako tudi Pugačova. Vendar pa je njena kariera zares začela pridobivati obrate po letu 1975, ko je začela sodelovati z vokalno-inštrumentalno skupino Veseli fantje iz Moskve, ki so do sodelovanja s Pugačovo že sami prodali več kot 16 milijonov plošč.
Alja Pugačova proti Sofiji Rotaru
Leta 1975 so skupaj posneli skladbo Arlekino, ki je Pugačovo izvrgla v vrh vzhodnega ozvezdja oziroma območja Sovjetske zveze, Češkoslovaške, Vzhodne Nemčije in Bolgarije. Pugačova je sovjetska Tereza Kesovija in Gianna Nannini v enem, dopuščeno ji je bilo celo, da je v osemdesetih na Švedskem posnela ploščo v angleščini. Imela pa je tudi tekmico. To je bila moldavsko-ukrajinska vrstnica Sofija Rotaru, ki ni bila šolana glasbenica, se je pa v šestdesetih prebila s skladbami, ki jih je krasil bogat narodni melos pod vplivom romunskega glasbenega izročila. Pevki sta ves čas tekmovali za status najbolj priljubljene, dokončen vzrok za rivalstvo pa je bil glasbeni film Duša iz leta 1981. V njem je bila glavna vloga najprej predvidena za Pugačovo, ki je bila tedaj še soproga režiserja Aleksandra Stefanovića, ko sta se ločila, pa si je režiser premislil in vlogo dodelil Rotarujevi.
Vendar pa ne Pugačova ne Rotarujeva nista segli do zahodnega občinstva v tolikšni meri, kot je to uspelo ruskim bardom. Pesnikom, ki so ob spremljavi kitare peli svojo poezijo. Najbolj priznan med njimi je Vladimir Visocki, letnik 1938, rojen v Moskvi očetu oficirju Rdeče armade in mami državni uslužbenki, ki sta se takoj po koncu druge svetovne vojne ločila. Tudi Visocki je v glasbo prišel kot samouk, njegove osnovne ambicije pa so bile igralske in pozneje je postal igralski prvak teatra Taganka, svetovno znan po svoji vlogi v Hamletu.
Prve skladbe je naskrivaj posnel na opremo v filmskem studiu, kjer se je snemal film, v katerem je igral stransko vlogo. Tako posneta ilegalna glasba je med ruskim občinstvom krožila na trakovih oziroma pozneje na kasetah in Visocki je postal zvezda intelektualnih krogov. Pel je v nemalokrat uličnem jeziku, njegovi junaki pa so bili vojni veterani, zaporniki, kriminalci, propadli boksarji in nogometaši ter podobni marginalni liki.
Brežnjevu pel po telefonu
Že konec šestdesetih je bil deležen ostrih kritih v sovjetskem tisku, da širi epidemijo nemorale, kriminalne vrednote, alkoholizem, da prodaja glasbo na črnem trgu oziroma da je antisovjetski izmeček. A Visocki, čigar priljubljenost med običajnimi ljudmi je enormno rasla, je obenem ubiral taktiko, ki je bila v socialističnih sistemih preverjeno uspešna. Ni izgubljal časa z nižjimi uslužbenci in izvajalci sovjetske ideološke norosti, ampak z najvišjimi. Z voditelji.
Tako je leta 1970 obiskal Nikito Hruščova na dači poleg Moskve, na katero se je bivši ruski predsednik zatekel po letu 1964, ko so ga odstavili. Hruščovu se je zdel Visocki zanimiv, ker je pisal pesmi o vojnih veteranih, ne da bi vojno izkusil. Rad ga je imel tudi Leonid Brežnjev, naslednik Hruščova. Ko je bil Brežnjev bolan, mu je moral Visocki odpeti koncert po telefonu. Tako je pevcu uspelo loviti ravnotežje med statusom za režim problematičnega in med ljudstvom priljubljenega umetnika, za katerega pa se je vedelo tudi na zahodu. Pri nas je na primer vplival na Janija Kovačiča.
Podaljšal pot v ZDA
Po obisku pri Hruščovu in po posredovanju šefa francoskih komunistov Georgesa Marchaisa, ki je osebno poklical Brežnjeva, je Visocki leta 1970 dobil izhodne dokumente iz države in se odpravil na francosko turnejo. Obenem se je leta 1970 poročil s francosko igralko Marino Vlady, ki je pred tem obiskala Moskvo zavoljo promocije svojega filma in postala Brežnjevu prav tako ljuba. Tako niti ni bil deležen kazni, ko je par iz Francije samovoljno odletel še v ZDA, kjer je Visocki nastopil na TV in tam povedal, da ni disident, ampak zgolj umetnik, ki se kani vrniti v lastno državo, kjer imajo ljudje radi njegove pesmi, in da brez tega ne bi mogel preživeti. ZDA je obiskal še leta 1977, ko je med drugim odigral koncert za igralsko zasedbo muzikala New York, New York in ob tisti priložnosti osupnil Lizo Minelli in Roberta De Nira.
Čeprav je bil zgolj bard s kitaro, je Vladimir Visocki bržkone prvo ime sovjetskega rock'n'rolla. Tudi po drži in načinu življenja. Ob alkoholizmu je konec sedemdesetih spoznal tudi amfetamine in druge opiate, s katerimi so ga zalagali zaupni moskovski zdravniki, za njegovo smrt leta 1980 pa so deloma krive razmere, ko je oblast ob olimpijskih igrah v Moskvi blokirala ves promet z ilegalnimi substancami, zaradi česar je Visocki doživel odtegnitveno krizo in končni telesni zlom. Na njegovem pogrebu je bilo več kot 100.000 ljudi, po Juriju Gagarinu pa velja za drugo najslavnejšo osebnost Sovjetske zveze.
Ruske sedemstrunske kitare
Med ruskimi kantavtorji velja omeniti vsaj še Bulata Okudžavo, pesnika in pevca gruzijsko-armenskega rodu, ki velja za edinega možnega tekmeca Visockemu, čeravno sta bila prijatelja. Za tretjega velikega velja Jurij Vizbor, ki pa je vsaj v naših krajih manj znan od prvih dveh. A če po čem, se sovjetske zabavne glasbe spomnimo prav po kantavtorjih. Bili so najbolj neposreden odziv na zahodnjaško kontrakulturno revolucijo šestdesetih. Na akustičnem festivalu v mestu Samara, ki poteka od leta 1969, se je konec sedemdesetih zbralo po 100.000 ljudi. Obenem so kantavtorji oziroma bardi zveneli bolj rusko od popevkarjev, kar pa ni naključje.
Večina sovjetskih bardov je igrala na ruske kitare, ki se od klasičnih španskih razlikujejo po tem, da nimajo šest, ampak sedem strun. Poleg tega so specifično uglašene, praviloma v G akordu, Visocki pa je rad dodatno eksperimentiral oziroma imel kitaro nalašč vsaj malo razglašeno, ker je menil, da tako zveni bolj pristno.
