Iz izgnanstva na ameriških Havajih, kamor sta se zakonca Marcos zatekla po ljudskem uporu leta 1986, se je Imelda vrnila leta 1991, dve leti po moževi smrti. Časa ni izgubljala in je nič kaj sramežljivo začela iskati svoj prostor na filipinski politični sceni. Naskok na predsedniški položaj leta 1992 se ji je izjalovil, šest let pozneje je od kandidature prostovoljno odstopila. A nič zato, pot v politiko in tudi parlament ji je bila kljub preteklosti, obteženi s korupcijo in poneverbami, odprta, ob tem pa je ves čas skrbela tudi za nadaljevanje političnih karier svojih otrok.
Vse je nared za ponovni politični vzpon klana Marcos in v prihodnjih mesecih bo nekdanja prva dama, ki so ji rekli tudi jekleni metulj, zastavljeni cilj najverjetneje dosegla. V pozni jeseni življenja (julija bo praznovala 93. rojstni dan) znova stoji na pragu impresivne predsedniške palače Malacañang v Manili, vrata palače pa ji lahko odpre sin Ferdinand Romuáldez Marcos mlajši, bolj poznan pod vzdevkom Bongbong. V teh mesecih na Filipinih namreč poteka burna predsedniška kampanja, ki jo bodo sklenile volitve 9. maja, preverjanje razpoloženja med volivci pa kaže na zelo verjetno zmago izkušenega političnega mačka Bongbonga. Po porazu na predsedniških volitvah leta 2016, ko se je v imenu boja proti korupciji (!) in zmanjševanju neenakosti potegoval za podpredsedniški položaj, se je 64-letni diktatorjev sin pred letošnjimi volitvami povezal s Saro Duterte, hčerko aktualnega predsednika Rodriga Duterteja, ki po maja zaključenem šestletnem mandatu ne sme ponovno kandidirati za isti položaj. Kljub vsem aferam, sodnim postopkom doma in na tujem je klan Marcosovih ohranil velik vpliv na Filipinih, ki se je z leti le še povečeval, v zadnjih letih tudi zahvaljujoč dobrim odnosom s predsednikom Dutertejem.
V bran diktatorja
Imelda Marcos je od trenutka, ko se je leta 1991 vrnila na domačo grudo, svojo pozornost usmerila v projekt ustvarjanja novega pogleda na vladavino Ferdinanda Marcosa med letoma 1965 in 1986. Ime pokojnega moža želi politično rehabilitirati in oprati madežev krvi in neresnic, zanjo je bil namreč najboljši filipinski predsednik. Seveda gre pri vsem skupaj tudi za to, da je sama po razglasitvi vojnega stanja v državi leta 1972 prevzemala vse bolj vplivne politične vloge, vključno s podpredsedniško. Imelda se je projekta predrugačenja zgodovinskih dejstev lotila strastno, podobno kot nekdaj razvpitih nakupovalnih pohodov. Ob pomoči širjenja lažnih informacij na družbenih omrežjih je podoba podkupljivega, premetenega, krutega diktatorja dolgih prstov Ferdinanda Marcosa v očeh večine Filipincev že očiščena, njegovi grehi pozabljeni. In če v prihodnjih mesecih ne pride do tektonskih premikov, bo na volitvah slavil diktatorjev sin Bongbong.
Leta diktature, ki so jih sploh po razglasitvi vojnega stanja leta 1972 zaznamovali skrajna brutalnost v obračunih z opozicijo in vsemi, ki so predstavljali grožnjo režimu, endemična, na vseh ravneh razširjena korupcija, poneverbe astronomskih zneskov državnega denarja in razsipno življenje, so očitno pozabljena. Podobno tudi strmoglavljenje države v insolventnost v zgodnjih osemdesetih letih. Čeprav želi Imelda z otroki vladavino pokojnega moža predstavljati kot zgodbo o napredku in uspehu, vsi kazalniki temu nasprotujejo. Po ekonomskih izračunih bo država dolgove, ki si jih je nakopala z Marcosovim režimom, odplačala šele leta 2025.
Brezmejni ego hlepi po bogastvu in moči
Imelda Remedios Visitacion Romuáldez je odraščala v skromnih razmerah. V mladih letih je Meldy prepevala ameriškim vojakom, kasneje v trgovini z glasbili igrala klavir strankam. Vznemirljivo poglavje njenega življenja se je začelo z lepotnim tekmovanjem leta 1954 in nadaljevalo s poroko s Ferdinandom, tedaj vzhajajočo politično zvezdo, s katerim se je poročila po enajstih dneh poznanstva.
Sramežljivo podeželsko dekle naj bi se s težavo prilagajalo življenju v soju žarometov in naj bi utrpela živčni zlom ter se zdravila v newyorški bolnišnici. Negotovost je premagala in se kmalu aktivno vključila v moževe kampanje ter zahvaljujoč atraktivni podobi žela simpatije med ljudstvom. Tudi Ferdinand je ob priložnosti priznal, kako močno se je zanašal na ženino pomoč pri pridobivanju volilnih glasov, in res je bil Imeldin trud nagrajen leta 1965 z nazivom prve dame Filipinov.
Pomenljiva je analiza ameriške obveščevalne službe Cia iz leta 1976, ki jo je Raymond Bonner vključil v knjigo Waltzing with a dictator in Imeldo opisuje kot ambiciozno in neusmiljeno žensko: »Kot revna sestrična zemljiške aristokracije ima žejo po bogastvu, moči in javnem priznanju, zaradi brezmejnega ega je lahko lahek plen laskavcem.« Sledilo je še opozorilo, da je Imelda kljub slabi izobraženosti zelo zvita.
Najpogosteje se pojavljajo ocene, da je klan Marcosovih poneveril od pet do deset milijard dolarjev državnih sredstev. Pri skrivanju nakradenega plena so bili zelo iznajdljivi: v pogovoru za BBC je Imelda celo omenila, kako je s prenovo doma spravila moža v slabo voljo, saj je imel v zidu skrite zlate palice… Po poročanju Bloomberga je eden Marcosovih zaupnikov, Jose Yao Campos, po padcu diktatorja v izjavi filipinski vladi priznal, da je za diktatorja ustanovil 34 navideznih podjetij na tujem in v davčnih oazah, mediji pa so tedaj poročali tudi o milijardnih zneskih v delnicah in devet strani dolgem seznamu nepremičnin, ki jih je upravljal za Marcosa.
Marcosovi so zapravljanje tujega denarja dvignili na nezaslišano raven. Za poročno slavje hčerke iz Maroka so naročili konje, za Imeldo ni bilo nenavadno, da je v New Yorku kak dan zapravila tudi po 400.000 dolarjev. Vse, kar ji je bilo všeč, je običajno kupila v več kosih, izdelke, ki je niso prepričali, pa v nekoliko manjši količini. Po poročanju Washington Posta leta 1990 jo je v New Yorku tudi vedno čakal »osebni bankomat«: ko je potrebovala denar, je poklicala vodjo tamkajšnjega izpostave Philippine National Bank, ki ji je prinesel zvitke bankovcev v vrednosti 100.000 dolarjev. Ali je treba temu dodati, da je tovrstno »poslovanje« banko privedlo do 22 milijonov dolarjev globokega minusa?
Ko sta zakonca Marcos pobegnila s Filipinov in se zatekla na ameriške Havaje, si je ljudstvo lahko prvič od blizu ogledalo razkošno življenje para v ogromni palači z umivalniki, izdelanimi iz čistega zlata. Novoizvoljena predsednica Corazon Aquino je kolekcijo čevljev Imelde Marcos (za sabo je pustila tisoč parov) razstavila v predsedniški palači in postali so simbol ekscesnega dogajanja v državi, v kateri so ljudje, vajeni težkega življenja v revščini, po vsakdanjih opravkih pogosto hodili bosonogi. Poleg čevljev je Imelda v palači pustila še približno 2000 kosov oblek, krzno, nakit, 800 nedrčkov in številne druge modne dodatke.
Marcosovi na Havaje niso prebegnili bosonogi. Nasprotno: ko so s še 88 spremljevalci Filipine zapustili 26. februarja 1986, sta premoženje na Havaje prepeljali dve ameriški vojni letali. Popis ameriškega carinskega urada na vojaškem letališču Hickam v bližini Honoluluja je razkril, da je družina v državo vstopila s premoženjem v vrednosti 7,7 milijona ameriških dolarjev, je tedaj poročal Los Angeles Times. Družino spremljajo neštete zgodbe o bogastvu, umetninah, zlatih palicah in zemljiščih v tujini, katerih lastništvo nikoli ni vodilo do imena Marcos. Vse to kaže na dobro domišljeno in razpredeno mrežo poneverb, ki še po 30 letih niso dobile epiloga. Kljub temu da je ameriškim odvetnikom v imenu žrtev Marcosovega režima v dolgotrajnih sodnih postopkih uspelo od družine iztožiti nekaj denarja, Marcosovim nakradena in dobro skrita sredstva omogočajo življenje na veliki nogi in kupovanje (političnega) vpliva. Poveden je prizor oktobra lani na TV Slovenija predvajanega dokumentarnega filma The Kigmaker avtorice Lauren Greenfield s prizori Imelde Marcos, ki po Manili navdušenim ljudem iz vozila deli denar in z njim obdaruje otroke z rakavimi obolenji v bolnišnici. Lojalisti in vsi, ki so že pozabili na leta diktature, bi v tem zagotovo prepoznali le še eno v vrsti dobrih dejanj nekdanje prve dame Filipinov, ki pa ima zelo vprašljiv odnos do realnosti. Značilne so njene besede iz leta 1988, ko je med intervjujem za revijo Time rohnela: »Čevlji! Lahkomiselnost! Marija Antoaneta! Na Filipinih sem zgradila hiše za 30.000 prebivalcev slumov. Okoli Manile sem posadila 80 milijonov dreves, govorijo pa samo o čevljih!«
