»Vaše vprašanje ni povsem natančno. Ne samo ene, končal nisem dveh fakultet. Kadrovskega menedžmenta na FDV ter ruščine in nemščine na filozofski fakulteti.«
Se boste študija še lotili?»Dvomim.«
Kaj vas je zapeljalo na druga pota?»Še najbolj Študentska organizacija univerze, kjer sem bil vpet v organizacijo mnogih prireditev. Že v času študija se je odprlo tudi mnogo možnosti za nastopanje in organizacijo raznih drugih dogodkov.«
Na tej poti ste ostali.»Da, to še zdaj počnem. Neke oseke ni čutiti. Nastopanju in organizaciji dogodkov sem dodal še pripravo hrane za zabave in zaključene družbe. To delava s Sašem Weilgonijem pod delovnim naslovom Stand up catering. Dosti bolj resno ime ima Sašev s.p., prek katerega izdajava račune.«
Vam je žal, da niste končali šole?»Žal mi je, da nisem poskusil na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Očetov bratranec je Marko Okorn in doma so rekli 'pojdi vprašat strica Marka, kaj si on misli'. Stric Marko je rekel, da je super, da me to zanima, vendar bi bili doma verjetno bolj zadovoljni, če bi prej dokončal kaj drugega in potem še AGRFT. Da bi 'enga Boruta Veselka udaru', on je namreč končal najprej medicino in potem še igralsko akademijo.«
Kako se je začela vaša igralska pot mimo akademije?»Že v srednji šoli sem bil član Improlige, kar sem nadaljeval tudi med študijem. Naša prva improskupina se je imenovala Štajerka in pet fantov iz kotline.«
Ste se poimenovali po kakšnem resničnem dogodku?»Ni šlo za dogodek, pač pa za stanje. V ekipi je bilo pet fantov iz Ljubljane in Mariborčanka Staša Bračič, zdaj poročena Prah.«
Zajel ga je ogenj
Katere so bile vaše preostale dejavnosti, razen preredkega študija?»Ob organizaciji dogodkov v okviru študentske organizacije sem zasnoval in vodil študentsko poker ligo, sodeloval na Trnfestu, pri Improviziji, na nacionalki smo imeli Impro TV, na Kanalu A sem imel prispevke o krajih z zanimivimi imeni, kot so Kanal, vas Svinjsko, Morje, ki se nahaja na Štajerskem… Gostoval sem v MasterChefu na Pop TV, oddaji Vse je mogoče, Vikend paketu, kvizu Vem, zdaj na RTV Slovenija vodim Žogarijo. Sem tudi voditelj pogovorov na Ljubljana TV. V izjemno lepem spominu so mi ostali nastopi z Andrejem Rozmanom - Rozo in Gledališčem Ane Monroe. Ko je Roza priredil Molierovega Namišljenega bolnika in je nastala predstava Hiphophondrija, s podnaslovom Patološka burka v ritmu pohlepa, sem v njej igral doktorja Avgustulusa Leprovška. Moral sem peti in plesati, kar je bilo za mojih takratnih 135 kilogramov zanimiva pustolovščina. Ena najuspešnejših iger Ane Monroe je bila Mati Korajža. Naredili smo predstavo za en avtobus igralcev in se morda tudi zaradi te ugodne logistične predispozicije nekajkrat podali na gostovanje po Evropi. Zgodilo se je, da je moral kdo koga zamenjati. Sam sem moral nekoč nadomestiti igralca, ki ustreli eno od glavnih igralk, ki je bila moja dobra prijateljica. Ko sem videl prijateljico mrtvo ležati ob drogu, sta se v meni vzbudila tolikšna gnev in žalost, da sem se umaknil z oči občinstva in zajokal. Očitno sem tako dobro odigral, da sem še samega sebe prepričal.«
Ste bili kdaj v resnični nevarnosti?»V zimski predstavi Ane Monroe Deklica z vžigalicami smo vihteli bakle in nenadoma me je zajel ogenj. Na fotografijah je videti huje, kot je bilo v resnici. Odnesel sem jo z minimalnimi opeklinami. Ko sem moral v predstavi ob 2000-letnici Emone skočiti v Ljubljanico s Plečnikovih arkad, je pozorno oko lahko opazilo, da oklevam. Tudi zamisli, da bom po skoku kot samomorilec še malo plaval mrtvaka, sem se hitro odrekel, ko sem začutil, da temperatura vode ni najbolj prijetna. Sicer pa ni najbolj prijetno niti v predstavi D' politik, v kateri beremo govore slovenskih poslancev, medtem ko občinstvo lahko pokaže svoje nezadovoljstvo s tem, da v nas meče material, ki mu ga mi pripravimo – zelenjavo in gnila jajca. Ugotovili smo, da je dobro lupino jajc malo načeti, tako da lažje počijo in niso tako boleča. Najlepši del te predstave je za nas na koncu, ko gremo pod prho.«
Izmišljajo si pesmi
To so v glavnem ulični nastopi?»Nastopamo tudi na festivalih, v lokalih, kot so Lepa žoga, ČičČin, 10ka – klub smeha, in za zaprte družbe. Zdaj veliko delamo teambuildinge za različna podjetja, združenja in šole. Na njih z različnimi zabavnimi in športnimi dejavnostmi negujemo vzajemnost, skupinsko delo, prijateljstvo, moč volje…«
V svoje nastope veliko vpletate občinstvo…»Da, to so te 'impromanire'. Na primer v predstavi s Triom Šardone si izmišljamo pesmi na podlagi predlogov občinstva, ki določi naslov, žanr, vsebino, komu je pesem namenjena…«
Se vam zdijo slovenska mesta ustrezno preskrbljena z uličnimi umetniki?»Mislim, da predvsem Ljubljana dobro, čeprav je še nekaj rezerve. V mislih imam še več nastopov vrhunskih gostujočih glasbenikov in drugih artistov. Meni bi se zdela dobra poteza občine, da bi onim res kakovostnim za nekaj dni ponudili stanovanje, ti pa bi z nastopi bogatili mesto. Lahko bi bilo določenih tudi nekaj prestižnih točk, kjer bi morali nastopajoči dobiti predhodno dovoljenje na podlagi odločitve komisije, ki bi ji pred tem v elektronski obliki poslali svoj material. Tako je v Londonu in na tak način je Omar Naber tam že večkrat uspešno nastopil.«
Zboleti ne smeš
Ste zadovoljni s svojim svobodnjaškim statusom?»So plusi in minusi. Dobro je, da včasih ni treba zgodaj vstati, in slabo, da moraš včasih vstati zelo zgodaj. Dobro je, da spoznaš veliko zanimivih ljudi, slabo pa, da si ves čas v napeti situaciji glede iskanja dela. Le s stalnimi angažmaji si lahko zagotoviš socialno varnost. Zboleti ne smeš.«
Pred leti ste imeli veliko več kilogramov.»Že od otroštva sem bil bolj obilen. Kot otrok sem prebolel raka, spomini iz tega obdobja mi segajo v bolnišnico in vem, da sem bil že tam bolj krepak. In potem samo še bolj. V zreli mladostni dobi se mi jih je nabralo že 136. Potem sem si rekel, da je po tridesetem verjetno vedno težje hujšati, in sem v manj kot enem letu izgubil 52 kilogramov. Zdaj se od stabilnih 84 med poletjem po navadi oddaljim za kakšnih osem kilogramov. Poleti je veliko dogodkov, veliko je dela s pripravo in postrežbo hrane, še največja težava pa so različni festivali in prireditve, kjer so na voljo odprti bifeji, jaz pa moram kot kulinarik vse po malem pokusiti.«
Kakšno dieto ste imeli med hujšanjem?»Prijatelj Jan Kok mi je predlagal paleodieto. Navdušila me je zgodba norveškega zdravnika iz poznega 19. stoletja, ki je bil član ekspedicije na severni pol. Ekspediciji je zmanjkalo hrane in vsi so morali jesti kot njihovi eskimski vodniki, v glavnem samo tjulnjevo mast. Ta zdravnik je opazil, da imajo več energije, da se jim veča mišična masa in imajo boljšo prebavo. Pri paleodieti gre za to, da ješ tisto, kar so jedli naši predniki skozi tisočletja, pred agrarno revolucijo. Po sistemu lovca in nabiralca – veliko mesa in zelenjave ter nič žitaric in stročnic. To je hrana z zelo nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov. Osnovno navodilo je tudi: ko si lačen, jej in dve uri pred spanjem prenehaj jesti. Opustil sem tudi pivo in ga zamenjal z bevando, kar je bilo odlično za zbijanje želje po sladkem. Sladkor je najhujša droga.«
Kako je z oblačili? Če spremeniš težo za pet kilogramov, se na obleki že pozna, vi pa ste shujšali desetkrat po pet kilogramov. Ste desetkrat zamenjali garderobo?»Hujšal sem zelo hitro in ni bilo časa za toliko menjav. Dolgo sem hodil v vedno bolj ohlapnih hlačah. V bistvu sem oblačila zamenjal le enkrat, s tem da sem moral zamenjati prav vse.«
Vaš naslednji projekt?»Zapuščam mamo in se selim v prvo lastno stanovanje. 'Adijo, Lublana, adijo, Kodeljevo, adijo, prjatli, zdaj čas je za slovo…' kot pojejo Pankrti.«
