Pot do dišeče, okrašene, meter in pol visoke zelene sreče je precej daljša, kot meni večina. Kot pri človeku – razen menda tistem, ki je odgovoren za božič – se življenje začne s semenom. Pridobijo ga iz storžev pozorno izbranih in spolno dozorelih dreves, kar se zgodi šele pri 50 do 80 let starih drevesih, medtem ko začnejo storže proizvajati šele po 30. letu starosti. Tega posadijo v lonce in po dveh letih zraste do 20 centimetrov. Takrat sadiko presadijo na prosto, v vrste, in v naslednjih dveh letih se smreka potegne do 40 centimetrov. Po štirih letih jo ponovno presadijo v drevesnico in po šestih letih od »spočetja« dobijo približno 60 do 80 centimetrov visoko smrečico. Naslednji dve do štiri leta se dogaja vzgoja drevesa v srečenosno božično drevo.
»V tem času si prizadevamo za gostoto drevesa, ga okopavamo in gnojimo,« pravi Matjaž Vilhar, vodja hortikulture v Drevesnici Štivan. Pokaže na vrh veje mlade smrečice, kjer so s preprostim rezom na pravem mestu dosegli, da je pognala dva vršička. Gostota je v današnjem času tisto, kar šteje, le redki prisegajo na povsem naravne smreke, katerih edini »kipar« je narava – ta pa ni vedno milostna in navdihnjena. Skratka, večina naravnih smrek, omorik in srebrnih jelk z višino med 1,5 do 2 metra je starih 8 do 10 let.
V loncu
Večina teh bo po opravljeni nalogi končala v smeteh in v drobilcu. Deset let rasti, negovanja in skrbi za dva tedna veselja, če se držite pravil postavljanja prazničnega drevesa. Čeprav je tudi tukaj nekaj konceptualne zmede. Stroka se nekako še strinja, da je treba smrečico postaviti na božični večer (navsezadnje je smreka referenčna točka za odlaganje daril), a kdaj jo pospraviti, ni povsem jasno: 6. januarja po treh kraljih ali drugi dan februarja, ko je svečnica. V vsakem primeru je čas gojenja in vzgoje drevesa neprimerno daljši kot čas uporabe le-tega.
V zadnjem času, ko so postali moderni izrazi vzdržnostno, sonaravno in kar je še teh okoljsko zavednih fraz, so postala bolj priljubljena tudi božična drevesa v loncih. »Tako imate lahko nekaj let doma isto rastlino, a tudi za drevo je treba skrbeti, torej ga zalivati in gnojiti, po praznikih pa ga čim prej odnesti na prosto, sicer drevo v tisti vročini umre. Če ni prehladno in tla niso povsem zamrznjena, lahko drevo tudi januarja presadite iz lonca na vrt, saj se zemlja v loncu drži koreninskega sistema, drevo pa po presaditvi v prvem letu obnavlja koreninski sistem. Seveda pa lahko ostane drevo tudi v loncu, če ga nimate kam presaditi, a spet: za drevo je treba skrbeti in ga čim prej preseliti na prosto,« pravi Matjaž Vilhar.
Govori iz izkušenj. Nekaj časa so namreč sodelovali z iniciativo Zeleno drevo, kjer si je mogoče drevo čez praznike izposoditi, nato pa ga po praznikih vrnete v drevesnico, kjer preostalih 350 dni v letu skrbijo za njega. »Velikokrat smo dobili nazaj smrečico, ki ji ni bilo več pomoči. Ko iglice enkrat porumenijo in odpadejo, je verjetnost, da si bo drevo opomoglo, skoraj nična,« pravi Vilhar.
Prav v tistem trenutku smo se pomikali mimo visokoraslih dreves, na katerih je še visela kakšna srebrna vrvica ali ostanek kakšnega okraska, med njimi pa so bile nekatere prav žalostno rumenkaste. »Te so od občine Škofja Loka, ki vsako leto vzame okoli 500 smrek za okrasitev mesta. Ko je praznikov konec, jih pripeljejo nazaj, mi pa jih presadimo v zemljo, da pridejo 'k sebi',« pravi vodja hortikulture v drevesnici. Dve leti traja rekonvalescenca, kakšnih 20 odstotkov jih ne preživi.
Presajanje in zbijanje
Smreke in jelke – te rastejo še počasneje kot smreke – imajo v drevesnici le malo naravnih sovražnikov. Divjad ima v okoliških gozdovih več kot dovolj hrane, za lubadarja so iglavci v drevesnici premajhni in se na njih ne prime, njihova majhnost in prožnost pa je bila kos tudi žledu. Kot pravi Vilhar, obiščejo vsako drevo v nasadu petkrat letno, da ga okopljejo, pognojijo in obrežejo – torej, da zagotavljajo pravilno gostoto – in računajoč, da je v nasadu približno 80.000 smrek, dela ne zmanjka. Če smreka zraste čez dva metra, jo morajo spet presaditi, da »zbijejo koreninski sistem«, pojasni Matjaž Vilhar.
»A tale pa je za vzorec?« vprašam in pokažem na dobre štiri metre visoko smreko – ali je bila jelka, tega nikoli ne vem – ki je kraljevala sredi nasada. Ker – kdo pa potrebuje več kot štiri metre visoko drevo…
Ko smo že pri velikih in res velikih smrekah: še do 13. decembra je veljala za največje božično drevo – v najbolj liberalni razlagi te besede – z lučmi izrisana smreka v italijanski pokrajini Umbrija, menda vidna celo iz vesolja. Gre seveda za fiktivno smreko, za njen obris, konturo brez vsebine. Trinajstega decembra popoldne je evropski letalski gigant Airbus nad Nemčijo z dvema airbusoma A380 v zraku (prevzel jih je letalski prevoznik Emirates) z GPS-sledjo »izrisal« še večje božično drevo: deblo je bilo zasajeno v Stuttgartu, vrh drevesa je segal do Hamburga. Reci in piši 536 kilometrov visoka smreka, vidna le na računalniškem ekranu.
»Ne vem, ali bi rekel, da je za vzorec. Nekateri kupijo tudi petmetrska drevesa, ker jih imajo v hiši kam postaviti,« odgovori Vilhar na provokativno vprašanje o visokorasli smreki. Človek hitro pozabi, da je za nekatere postavljanje božičnega drevesa v času, ko vsi samo hitimo, protokol, proces, ki je bolj pomemben kot praznik sam. Včasih so ljudje hodili v gozd in si tam odrezali jelko ali smreko. No, roko na srce, to nekateri počnejo še danes – eni povsem legalno v svojem gozdu, drugi v zavetju noči z žago pod pazduho, v gozdu, ki ni njihov.
Veleposlanik z žago v rokah
Ta drevesa tako niso všteta v kvoto dreves, za katero ve Zavod za gozdove Slovenije. Ta mora namreč za vsa zelena božična veselja izdati plombe, to so tisti papirnati trakci, ki dokazujejo, da je drevo posekano z vednostjo pristojnih. »Približno 60 odstotkov plomb je izdanih za pridobivanje okrasnih drevesc z gozdnih površin, druge plombe so izdane za gozdna okrasna drevesca iz nasadov na kmetijskih površinah,« pravijo na zavodu. Še leta 2008 so izdali 36.800 plomb (največ v zadnjih desetih letih), lani 27.500. Ob tem so lahko brez nalepke na tržišču okrasna drevesca iz uvoza, okrasna drevesca v lončkih ter drevesca drevesnih vrst, ki v naših gozdovih niso domače. Najpogosteje se prodajajo kavkaška jelka, koloradska ali dolgoigličasta jelka, korejska jelka, srebrna smreka in omorika. Zanimivo je, da so omejitve postavljene tudi za nabiranje maha, ki se v tem času uporablja za postavitev jaslic. Tega lahko pridobimo v gozdu v omejenih količinah (do dva kilograma), tako da na eni površini odvzamemo največ petino vsega mahu.
»Podatkov o tem, koliko drevesc je na trgu, nimamo. Ocenjujemo, da je njihovo število v zadnjih letih približno enako ali celo večje od števila gozdnih drevesc,« pravijo na zavodu za gozdove. Čez prst je torej vsako leto v slovenskih domovih kakšnih 55.000 naravnih zelenih referenčnih točk za postavljanje daril. Glede na to, da je po podatkih statističnega urada v Sloveniji 820.541 gospodinjstev, je majhna gostota naravnih božičnih dreves naravnost skrb vzbujajoča.
V Drevesnici Štivan si lahko kupec drevo izbere, in če želi, tudi sam požaga, zaposleni mu ga le pripravijo za transport. Kot rečeno, gre za ritual, za del praznovanja. »Nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli je vsako leto prihajal z družino in s svojo žago. Izbrali so si drevo in ga sami odrezali. Tako so se za njih začeli prazniki,« se spomni Vilhar. Z žago v rokah in vonjem po smoli v zraku…
Ostra in globoka ločnica
Vonja po smoli ne gre pričakovati od umetnih oziroma plastičnih dreves. Verjetno bodo s stališča geometrijske pravilnosti bolj popolna kot naravna, a dilema naravno ali umetno deli svetovno javnost že od pojava prvih plastičnih dreves tam sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Zdi se, da je ločnica med zagovorniki naravnega in umetnega globlja kot tista, ki ločuje ljubitelje piva in vina, ali kadilce in nekadilce, ali pešce in kolesarje. Ta ločnica bolj spominja na tisto med verujočimi in neverujočimi. In s prepričevanjem enih in drugih se ukvarjajo bolj ali manj resne institucije.
Okoljska psihologinja dr. Birgitta Gatersleben z Univerze v Surreyju tako trdi, da je ogromno dokazov, ki podpirajo trditev, da ima izpostavljenost »naravnim elementom pozitiven učinek na ljudi«, in to podkrepi z izsledki, da ljudje, ki živijo blizu narave, izražajo večje zadovoljstvo z življenjem. »Veliko dokazov podpira trditev, da si ljudje, ki so izpostavljeni naravnim elementom, precej hitreje opomorejo od stresa in duševne utrujenosti kot tisti, ki so v umetnem okolju. Rastline imajo v delovnem prostoru dokazano pozitiven učinek na počutje in ustvarjalnost,« trdi psihologinja. To je pomembno še posebej pozimi. »Zimzelene rastline delujejo živo, ko je vse drugo mrtvo. Globina barve naravnega drevesa in njegov vonj je tisto, kar ljudem daje občutek, da je v njihov dom vstopilo nekaj živega,« pravi dr. Gaterslebnova.
Na drugi strani Atlantika obstaja organizacija, ki se imenuje ACTA (American Christmas Tree Association) ali po domače ameriško združenje za božično drevo. Ja, tam čez iz vsega naredijo industrijo. Njihova naloga ni le vzdrževanje trdne ameriške tradicije praznovanja božiča, ukvarjajo se tudi s precej resnimi zadevami. Tako so povzeli raziskavo, ki jo je leta 2010 opravil Thinkstep (takrat še PE International), podjetje, ki se ukvarja z raziskavami in svetovanjem na področju vzdržnostnega gospodarstva in svetuje podjetjem, kot so Unilever, Renault, Microsoft… Podjetje, ki hladno primerja podatke, je ugotovilo, da mora vsak uporabnik umetno drevo uporabljati le štiri božiče, da to s stališča prispevka h globalnemu ogrevanju doseže – ja, ravnotežje. Kar trdijo pri Thinkstepu – in posledično pri ACTA – je, da štiri odslužena naravna drevesa, ki jih človek uporabi ob štirih božičih, h globalnemu ogrevanju pripomorejo prav toliko ali celo več kot eno umetno drevo. Ob tem božična drevesa, ne glede na to, ali so naravna ali umetna, pomenijo le 0,1 odstotka letnega ogljičnega odtisa povprečnega gospodinjstva.
Z ogljičnim odtisom, ki ga pustijo posekana božična drevesa, so se ukvarjali tudi na Norveškem, kjer imajo v gozdovih okoli 11 milijard dreves, vsako leto pa za božič pade približno 400.000 dreves v »lastni režiji«, še 1,5 milijona dreves pa je prodanih večinoma iz drevesnic. Vsako posekano drevo bi v 20 letih – ko bi doseglo starost za posek – vezalo približno tono ogljikovega dioksida, kar je približno trikrat manj, kot ga v zrak izloči povprečen družinski avto. Takole so izračunali: v 20 letih pade za dobrobit veselega božiča 38 milijonov dreves, ki bi – odrasla, seveda – v 80 letih vezala 40 milijonov ton ogljikovega dioksida. Takšno količino toplogrednega ogljikovega dioksida Norveška proizvede v enem letu… Kot pravijo tam visoko na severu, resda vsako leto pade 1,9 milijona dreves, a jih 25 milijonov vsako leto posadijo.
Na našem zavodu za gozdove pravijo, da se z ogljičnim odtisom na božični oltar žrtvovanih dreves pravzaprav ne ukvarjajo. »Okrasna drevesca so praviloma majhnih dimenzij, količina lesa v njih, ki veže ogljikov dioksid, je zanemarljiva. Poleg tega so to večinoma drevesca, ki ne bi odrasla v velika drevesa, ampak bi predčasno odmrla zaradi naravne selekcije ali bi bila predčasno posekana zaradi drugih vzrokov, na primer pri čiščenju površin pod daljnovodi in ob cestah ter zaraščajočih se kmetijskih površin, ob izvajanju nege mladega gozda in podobno.« Drevesa, obsojena na (lepo) smrt, torej.
Lepa smrt
Pa je njih smrt res lepa ali vsaj koristna? Iz naravnih smrečic nastanejo lesni sekanci, ki gredo bodisi v energijsko izrabo bodisi v kompostiranje, pravijo pri ljubljanski Snagi. Podatkov o količini tako pridobljene energije pri Snagi nimajo. Drugače je na Dunaju. Tam imajo več kot 500 zbirališč za smreke in jelke, ki so opravile svojo nalogo, in tako je že od leta 1990, zbirališča pa lahko Dunajčani najdejo prek aplikacije na telefonu. Leta 2015 so na ta način zbrali kar 685 ton ali okoli 157.000 božičnih drevesc, vsako leto pa na ta način pridobijo 1700 MWh čiste energije, ki za en mesec zagotavlja električno energijo 960 domovom in ogreva 2200 gospodinjstev.
Krog naravnega božičnega drevesa je res fascinanten. Mati smreka potrebuje 20 do 30 let, da doseže spolno zrelost, večina smrek, ki dajejo semena za drevesnice, je starih okoli 50 let. Nato smreka raste v povprečju 8 do 10 let, da bi zadovoljila želje kupcev. Ko opravi svoje poslanstvo na Zemlji, izgine v energijo in pepel. Umetna ima, po drugi strani, precej manj fascinanten življenjski krog. Iz nafte izdelajo plastiko, iz plastike smrečico, ko pa se je lastniki naveličajo, postane plastični odpadek. V večini primerov pripeljan s Kitajske. In skoraj nesmrten.
A kot rečeno: vprašanje umetna ali naravna smreka deli ljudi po vsem svetu globlje kot vera.
