Ko smo imeli na travničku pred paviljonom neke vrste odmore oziroma nekakšno napol nadzorovano popoldansko druženje, je vedno čemel ob strani ali pa si je s svojimi »zaveznički« brez veze podajal svojo žogo. Sploh je niso uporabljali, medtem ko smo imeli mi idejo o resnem fuzbalu. Odprto ponudbo, da bi jo posodil, je suvereno in zviška zavrnil. A prišel je naš dan. Dobil je obisk staršev. Ki so ga odpeljali v Bašanijo. V kiosk na sladoled. In malo po večerni zatemnitvi spalnice je vse izbruhal. Groza in izrazito negodovanje iz naše strani spalnice. Naslednji dan nam je dal žogo.
Maske k nam, sladoled na Kitajsko
Slava sladoledu, ki je tudi zmagovalec letošnje pandemične pomladi. Kljub »informacijam«, da se covid-19 prenaša tudi preko njega, kar je z uradnim stališčem konec aprila zanikala sama Svetovna zdravstvena organizacija. Sladoled je več kot preživel pandemijo. Na več načinov.
V začetku aprila, torej v času, ko so razni ljudje k nam iz Kitajske uvažali zaščitne maske, so Ljubljanske mlekarne na Kitajsko odposlale prva dva ladijska kontejnerja Planice, torej sladoleda, ki obstaja od leta 1974. Šlo je za prvo pošiljko od predvidenih 45 ton. Tu, na nižjih ravneh, je sladoled letošnjo pomlad doživel velike momente. Ste si ga že privoščili? Priložnosti je bilo dovolj. Kakor hitro se je zgodila prva omilitev ukrepov, ki je dovolila obratovanje tovrstnih obratov, so gostinci, ki se ukvarjajo s sladoledom, odprli vitrine. Ali jih postavili na zrak. Bili so malodane edina ponudba. Ponekod so ponudili tudi kave »to go«, vendar pa kava »to go« s sladoledom ne more tekmovati. Kajti sladoled je tako ali tako hrana »to go«. Nekaj, kar lahko konzumiraš, medtem ko hodiš. Voziš. Ne potrebuješ klopce ali mize, kar za kavo potrebuješ. Se ne strinjate? Poskusite voziti kolo s polnim lončkom kave.
»V Sloveniji začnemo s sladoledom z marcem. Pozimi se ga v Slovenije ne je, kolikor vem, to počnejo predvsem Skandinavci, medtem ko Italijani ne počnejo tega vsi, je pa v Italiji sladoled na voljo povsod in ves čas. Praviloma se sezone začnejo počasi in se stopnjujejo, letos pa je bil boom. Ljudje so bili doma in čakali, potem pa so prišli vsi naenkrat, zato se je letos začelo intenzivno in naenkrat,« pravi Ramiz Kamberi iz kavabara in slaščičarne Joni v Kosezah.
V Koseze nismo šli po naključju. Joni je bil nekoč Fontana, lokal pa je 10. maja letos praznoval 40-letnico obstoja. In to tako, da je zastonj delil sladoledne kepice. Eno od osmih vrst, ki so tamkaj standard od leta 1980. Takrat je njegov ded Kamberi prišel iz Makedonije in v koseškem blokovskem naselju odprl lokal. »Najprej ga je odprl dopoldan 4. maja, vendar pa je bil to dan, ko je umrl Tito, zato je popoldan lokal zaprl in ga odprl šele 10. maja,« pove njegov vnuk.
Začetek blokovskih kafičev
Nekdanja Fontana je eden prvih, če ne prvi blokovski kafič v mestu. Kavabar pod blokom. V katerega je mogoče iti tudi v »šlafroku«. Seveda so bari, kot je Platana, delovali bistveno prej, vendar ne v predmestjih oziroma blokovskih naseljih. To je sicer hitro postalo moda in število lokalov se je pri gradnji kasnejših sosesk tako povečalo, da so nekateri prostori prazni ter jih neuspešno prodajajo že desetletja.
Prve stavbe koseškega blokovskega naselja so se začele graditi konec šestdesetih, zadnje so bile dokončane konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Gospod Đevzi Kamberi, ki je lokal prevzel od svojega očeta, pravi: »Prvi dve leti je bil lokal prazen, potem ga je vzel moj oče. Drugih lokalov ni bilo. Kocka bar se je odprl kasneje, tudi kiosk pred gasilskim domom na Vodnikovi je začel delovati kasneje.« Slednjega se bodo spomnili vsi obiskovalci diska v Šiški, saj je stal malodane pred vhodom in je ponujal predpostanek. Prodajali so tudi pivo. »Edini alkohol, ki ga je moj oče imel, je bil rum, ki ga je uporabljal za slaščice. Pozneje ga je začel dodajati tudi kavam, če je kdo želel,« se starejši Kamberi spominja svojega otroštva in obenem zlatih let gostinstva. Vendar pa – mar ne tudi zlatih časov sladoleda? »Ne, za sladoled ni nikdar krize. Vedno je bil priljubljen in bo priljubljen. Tak je,« navrže mlajši Kamberi, ki se – v nasprotju z mnogimi drugimi od turistov odvisnimi gostinskimi kolegi, ki jim lokali te čase samevajo – lahko zanese na zanesljivo lokalno klientelo.
A nemara obstajajo tudi ljudje, ki sladoleda nimajo radi? Nenazadnje sem ga tudi sam menda vzljubil šele po zaušnici od fotra, ki je sledila, ker sem prvi poskus neznane snovi zavrnil. Na spletu vsekakor naletiš na ljudi, ki sladoleda ne marajo. »Jaz nimam rad sladoleda,« piše eden takšnih. »Čokoladni je zagotovo najslabši. Okusi znajo biti v redu, prav tako prelivi, vendar me gostota in bogatost sladoleda odvračata.« V ZDA, kjer proizvedejo največ sladoleda na svetu in so po porabi z 20,8 litra letno po glavi na vendarle zgolj drugem mestu, za Novozelandci z 28,4 litra letno, je prodaja sladoleda v zadnjih 25 letih upadla. Zaradi povečane skrbi za bolj zdravo prehranjevanje. Oziroma: podatki od lani pravijo, da 80 odstotkov Američanov raje seže po »zamrznjenih jogurtih«.
Klasičen sladoled je vsekakor doživljal že boljše čase od zadnjih nekaj let. Podobno poročajo iz Nemčije, kjer je po podatkih Statiste poraba sladoleda med leti 2003 in 2017 padala, predlani pa se je spet dvignila. Enako se je zgodilo v Angliji in še kje po Evropi. Sladoled je dolgo časa veljal za najbolj priljubljenega v Skandinaviji, lansko leto pa je na prvo mesto skočila Belgija z 11 litri letno na glavo prebivalca. Na Finskem, Švedskem in Danskem so s 14 oziroma 12 litrov letno padli na približno 8 litrov. V tem rangu so tudi Italijani, Hrvati so pri 7 litrih, medtem ko naj bi povprečen Slovenec letno snedel okoli 4 litre sladoleda, kar je v rangu Grkov ali Bolgarov.
Številk za letošnje leto seveda še ni, a po dostopnih zaznavah lahko vsaj v naših krajih govorimo o »revivalu« sladoleda. Za marsikoga je pomenil tudi simbolno praznovanje popuščanja ukrepov. Obenem nas je pandemičen splet okoliščin vrnil v čase, ko je sladoled dejansko pomenil iniciacijo v pomlad. Pa tudi v čase, ko še ni bilo kafičev in ko je bilo »iti na sladoled« malodane edina dostopna radost. In naj nikakor ne ostane tako.
