Pod imenom oktobrsko presenečenje se sicer razume prakso, da se v ZDA, kjer volitve praviloma potekajo v prvih dneh novembra, v zadnjih dneh oktobra zgodi nekaj bistvenega, s čimer se poskuša vplivati na volilni izbor. A v primeru oktobrskega presenečenja leta 1980, ko sta se na predsedniških volitvah soočila dotedanji predsednik Jimmy Carter in Ronald Reagan, gre za teorijo zarote o tem, da je oktobrsko presenečenje, ki bi pomagalo Carterju, zarotniško preprečil izzivalec Reagan.
Akcija se je končala klavrno
Leta 1979 se je v Iranu zgodila islamistična revolucija, s katero je na oblast prišel verski voditelj ajatola Homeini, dotedanji voditelj šah Reza Pahlavi pa je pobegnil v ZDA na zdravljenje raka. Carter, ki je do malodane zadnjih dni šaha javno podpiral, po politični spremembi v Iranu pa poskušal ohraniti vsaj minimalne odnose s Homeinijem, se je zavedal, da izkazovanje gostoljubja Pahlaviju ni dobra poteza. Sam mu je nasprotoval, vendar je popustil pod pritiskom vplivneža, kakršen je bil Henry Kissinger. Iranci so zahtevali Pahlavijevo izročitev, saj je bil doma obtožen nasilja nad lastnimi državljani, ki ga je izvajal prek tajne policije. A ZDA so iranske zahteve zavrnile, to pa so Iranci razumeli kot priznanje ameriške sokrivde za šahove zločine.
Četrtega novembra 1979 so iranski študentje zavzeli ameriško ambasado v Teheranu. Osnovni namen naj niti ne bi bil zavzetje, ampak simbolični vdor, ki bi mu sledil umik, a strasti so se med akcijo razvnele in prišlo je do zavzetja, ki ga je podprl tudi Homeini. Zajeli so 52 ameriških diplomatov oziroma ameriških državljanov. Nastopila je kriza s talci. Carterjeva administracija je deset dni po zavzetju odgovorila z ekonomsko-trgovinskimi sankcijami zoper Iran. Obenem so poskušali tudi s skrivno diplomacijo, vendar pa je Homeini skrivne dogovore javno ovrgel. Tudi ko je komisija OZN obiskala Iran, ni mogla obiskati zajetih Američanov. Aprila 1980 so ZDA poskusile z diverzantsko helikoptersko akcijo na iranskih tleh, ki se je prav tako končala klavrno.
Skrivni dogovor?
Do julija 1980 se zadeve niso nikamor premaknile, potem pa je šah Pahlavi, ki je iz ZDA prešel v Egipt, tamkaj umrl, prav tako je Irak napadel Iran. Iranci so potrebovali orožje, ki ga zaradi embarga ZDA od svojih do tedaj rednih dobaviteljev niso več dobivali. Septembra je Homeini objavil pogoje za izpustitev talcev, in sicer, da se šahovo premoženje vrne v Iran, da se ZDA odpovejo terjatvam do Irana in da odmrznejo njihov denar v ZDA ter da se ne vmešavajo v iranske notranje zadeve. Posrednik je bila Alžirija. Na osnovi teh zahtev so bili talci res izpuščeni, vendar ne pred ameriškim volilnim dnem 4. novembra 1980. Izpuščeni so bili vsega nekaj minut po tistem, ko je Ronald Reagan 20. januarja 1981 zaprisegel kot predsednik.
Po teoriji zarote Carterju ni uspelo zato, ker so se Reaganovi ljudje in podporniki, med katere je sodil tudi Kissinger, skrivaj dogovorili z Iranci, da izpustitve ne bo do konca volitev, v zameno pa so jim obljubili orožje. Ključni argument v prid teoriji, da je bila kriza z ameriškimi talci v Iranu Reaganova predvolilna zarota proti Carterju, pa je, če ne prej, v primeru afere Irangate iz leta 1986, dokazano in tudi s strani Reagana priznano dejstvo, da je njegova administracija Irancem res skrivaj prodajala orožje.
